Komentar Lovra Kastelica: Lonček upanja

Pot med krošnjami je interaktivna pot, ki te na Rogli popelje visoko nad vrhove pohorskih smrek. Doživetje se naposled konča v trgovini s suvenirji, tam pa imajo tudi stalažo z ličnimi keramičnimi lončki, na katerih so različna imena. Gre za 220 lončkov: polovica je z najbolj priljubljenimi ženskimi imeni, druga polovica je z najbolj priljubljenimi moškimi.

Pred 40 leti tam ne bi našel svojega imena. Tokrat pa je bil to čisti zicer: ne le da je bil lonček z mojim imenom v selekciji najbolj priljubljenih lončkov, bil je celo razprodan!

V zadnjih letih se je moje ime že tako razpaslo, da sem postal že prav ponosno zmeden. Vedeti je treba, da mojega imena pred 40 leti ni bilo niti med 200 najbolj pogostimi v Sloveniji; pred 40 leti torej ne bi bilo nikakršne šanse, da bi dobil lonček s svojim imenom. Potem pa se je v osemdesetih priljubljenost tega imena vendarle začela vzpenjati, tako da se je nekako le priplazilo med 180 najbolj priljubljenih; še vedno pa je bilo to premalo za lonček.

Naj povem, da sem se z Lovrom ali pa Lovrotom, oboje je pravilno, prvič osebno rokoval šele pred 20 leti ter da sem se v mislih že dolgo pred tem poigraval, kako bo, ko ga bom srečal prvič. Točno sem vedel, da bo prišel ta dan, in res, zgodilo se je v študentskem domu na Gerbičevi, šlo pa je za rojstnodnevno zabavo takratnega sošolca, smolčka, ki je rojen na prestopno leto. In res: nekdo je prišel mimo ter me pozdravil. Odločno in po moško sva si podala roki, potem pa je šlo samo še takole: živijo, stari, zdravo, Lovro, Lovro, ja, saj sem rekel, Lovro, aja, Lovro? Lovro?!

Čeprav sem v mislih že večkrat pred tem odslalomiral ta prizor, me je povsem presenetilo. Kot me zadnja leta vedno znova presenetijo tudi nešteti obmorski prizori, ko se mamice vzdolž jadranskih plaž derejo in kličejo svoje male sinove: Lovro, takoj iz vode!

Vsakič trznem.

Glede na to, da se je moje ime v zadnjem desetletju prerinilo že med deset najbolj priljubljenih, jaz pa še kar ne morem iz svoje kože, bom v življenju gotovo še ničkolikokrat trznil. Pa nimam nič proti: množični prizori mojih rosno mladih soimenjakov, ki jih mame na žgočem soncu kar naprej karajo ter jim vztrajno prašijo njihove riti, so namreč prežeti z največjo mero vitalizma, predvsem pa z neskončnim upanjem, da bo pod dežnikom, na katerem je sijoče izpisano to lepo in staro slovensko ime, (tudi v letu 2024) še bolje in še lepše!