Komentar Lovra Kastelica: Mamila
Naši (stari) starši so se dolgo slepili, da so njihovi otroci zlata vredni sončki ter da živijo v državi, kamor ne bo nikoli vstopila kuga, kot so poimenovali narkomansko epidemijo, ki je že vsaj desetletje razjedala starše iz ZDA in ostale Evrope.
Dolgo so živeli v utvari, da se nas bo izognilo to zlo. Za uživalce mamil so vedeli le iz učbenikov ter iz časopisnih člankov, v katerih so lahko skoraj dan za dnem prebirali o kaotičnih razmerah v ZDA. Potem pa se je začelo ...
29. decembra 1967 so v novogoriški gimnaziji priredili ples, na njem pa je bil eden izmed dijakov videti tako odsoten, da je njegov sošolec na vodstvo gimnazije in Upravo javne varnosti naslovil dve anonimni pismi, v njih pa napihnil, da njegovi sošolci uživajo mamila. Razvedelo pa se ni samo po Novi Gorici, cela Slovenija je vedela, da se novogoriški dijaki na polno drogirajo!
V boj so se takoj podali tudi kriminalisti in ugotovili, da sploh ni šlo za marihuano, česar se je javnost še najbolj bala, pač pa za uspavalo revonal, izdelek Leka, ki so ga v naših lekarnah izdajali le na recept, v Italiji pa si ga lahko nabavil polno košaro. Našli so tudi tistega, ki je prodal tablete dijaku. Povedal jim je, da jih je kupil na Andrejevem sejmu v Gorici ter da jih je potem v Sloveniji razpečeval pod pretvezo, da gre za mamilo. Baje so šle za med.
Le nekaj tednov po prvem šoku je sledil naslednji: skozi Ljubljano so potovali trije mladi Nemci. Ustavili so se za tri dni, posedali v lokalih, kjer se zbirajo mladi, in kaj hitro se je razvedelo, da imajo s seboj hašiš. Takrat se je govorilo, kot da gre za vagonsko pošiljko, pa je šlo le za nekaj drobcev. Med starci pa je že spet zavladal popoln preplah.
Mladi Nemci so prodali vse, kar so imeli in kar je bilo na pogled kot kolofonija. Rekli so, da je to hašiš, tri jurje na dozo. Naši junaki so ga potem zdrobili, ga vsuli v cigarete, bili nekoliko omotični, kot bi malo več popili. Mladim se je zdelo nekaj fantastičnega: prej je le redko kdaj zašel v naše kraje drobec česa tako eksotičnega. Ne nazadnje se je konec šestdesetih govorilo, da jih je bilo v Ljubljani manj kot 50, ki so že poskusili ta izvleček iz indijske konoplje.
Danes so razmere čisto drugačne: konopljo je poskusil že vsak drugi mladostnik v starosti 17 let! In če smo bili pred pol stoletja še povsem za časom, smo zdaj na evropskem vrhu. Še več: že čez nekaj dni bomo odločali o legalizaciji nečesa, česar so se naši (stari) starši bali kot hudič križa.
