Komentar Lovra Kastelica: Matura
Mineva 25 let od mature, ki me je čisto prehitela. Preprosto še nisem bil dovolj zrel. Ne, tiste dni sem raje živel za svetovno nogometno prvenstvo, ki je potekalo v Franciji. V času mature sem zato pogledal vse prenose tekem in bil z glavo povsem drugje, le na zrelostnem izpitu ne. Še več, v času mature sem vedel vse o Zidanu in Ronaldu, nič pa o Tangensu in Kotangensu, mislil sem, da sta junaka iz nekega stripa.
Z brutalnimi dejanji hočejo dopovedati starcem, naj se že spametujejo in naj jih že začnejo vzgajati.
Pred dnevi sem poslušal Neisho. Naključje pa je hotelo, da je v dvorani tik pred mano sedel tudi nekdo, ki ga po nedolžnem povezujem s prej omenjenim obdobjem. Kadar se pojavi, se spomnim vselej tudi njegovega brata. Ta zaradi negativnih ocen na koncu četrtega letnika mature ne bi smel opravljati. Ker pa jo je po posredovanju očeta vseeno, je postal nekakšen znanilec permisivne vzgoje, zaradi katere imamo četrt stoletja pozneje že povsem neobvladljivo situacijo; in zaradi katere se po naših šolah podi armada brezčutnih in neobčutljivih otrok, psihopatov, kot jih poimenuje ravnateljica Leonida Zalokar. Toda nekaj se je treba zavedati: otroci so samo odsev družbe ter popolnega upada norm, vrednot in morale med odraslimi. Prav teh, ki so spisali takšne zakone, zaradi katerih so šolam odvzeli najprej kaznovalne ukrepe, končno pa tudi avtoriteto.
Prav Zalokarjeva je zato izpostavila primer, ki se je zgodil leta 2018, ko je otrok v šoli ustrahoval z nožem, »a se je tedaj govorilo samo to, da mu nič ne morejo, saj je oče vrhovni sodnik, mama pa visoko v pravosodju«! In tudi zaradi takšnih popuščanj, pred katerimi že četrt stoletja mižimo, je blizu dan, pravi Zalokarjeva, ko se bo beograjski pokol zgodil tudi pri nas.
Pred časom smo izpostavili primer osnovnošolke, ki jo je sošolec vpričo učitelja vrgel ob steno. Hudo jo je poškodoval. Njeni starši niso poklicali policije, so pa pričakovali odziv šole in jasne ukrepe. Odziv je bil nikakršen: njen sošolec je bil zgolj ob status predsednika razreda. Še zadnjo trohico upanja pa je deklica izgubila, ko je minister Felda zaukazal pogovor o nenasilju. Pa ne zaradi tega. Pač pa zaradi razredničarke, ki jo je pred vsemi vprašala: »Si bila kdaj tarča nasilja?« Učenka je mislila, da se šali. Povsem je otrpnila. Bizarno pa se je zdelo tudi tistemu, ki jo je pred dvema mesecema poškodoval, zato je vprašal učiteljico: »Se res ne spomnite?« Ter v tistem dokazal, da hočejo otroci s svojimi brutalnimi dejanji pravzaprav samo dopovedati starcem, naj se že spametujejo in naj jih že začnejo primerno vzgajati.
