Komentar Lovra Kastelica: Motivacijsko hojsanje

Čeprav je v naši razklani družbi takšna trditev bržčas bogokletna, vztrajam, da bomo pri nas doma močno pogrešali čas, ko hojsa(nja) ne bo več. Še več, če bi si zares želeli živeti v odprti in razumevajoči družbi, ne bi smelo biti prav ničesar bogokletnega: četudi se ne strinjamo, poskušajmo razumeti, in ne prepričevati ter netiti razkol. Še posebno ker je razklanost povprečje, marsikdo pa si želi štrleti tako iz povprečja kot tudi iz svoje črede. Če že ne iz nje izstopiti, pa vsaj izstopati.


V času najhujše karantene smo pri nas zato zanesljivo izstopali ... s hojsanjem. Beseda hojs, nalašč z malo začetnico, je bila namreč motivacijskega značaja. Ker otroci dolgo niso smeli videti svojih starih staršev, smo jih bodrili s hojsanjem. »Ko bo hojs dovolil, gremo na obisk!« In morali to še večkrat ponoviti. Če že niso razumeli, pa so zaradi tega vsaj znali potrpeti. »No, kdaj bo že hojs dovolil?« pa je še stotič vprašala. Tri leta ima. »Ga bomo že …« smo jo tolažili. Pa ga nismo. In ko sva šla pred dnevi končno v živalski vrt, je že od daleč navdušeno kričala: »Hojs dovoli, hojs je dovolil!« Ljudje so naju sicer čudno gledali, a sva samo midva vedela, za kaj gre. Ter se smejala.

Ko sva zapuščala živalski vrt, mi je prišlo na uho, da je rekonstrukcija vlade po propadli konstruktivni nezaupnici zdaj neizbežna ter da je na tnalu tudi (nepreklicno odstopljeni) minister Hojs. Ker izhajam iz okolja, kjer imamo raje ljudi z napakami kot pa tiste, ki jih nimajo, radovedno in redno spremljamo njegove bojevite in skrajno nediplomatske nastope, v katerih so njegove misli pogosto hitrejše od izrečenih besed.

Zapomnili si ga bomo po tem, da je v javnosti razkril plače policistov, s tem pa poskrbel, da so začeli brati tudi tisti, ki ne berejo. Zapomnili pa si ga bomo tudi, da je hotel mamo peljati na Hrvaško, njun izlet pa se je neslavno končal, saj nista izpolnjevala pogojev za vstop v državo. Če to ni bila kost, ki jo je sam odvrgel med histerične rojake, potem je bil ta izlet popolnoma skregan z logiko funkcije, ki jo opravlja, bil je nepotreben in tvegan. Bi pa stavil, da je Hojs tisti minister, ki ga njegovi podrejeni največkrat pozdravljajo neiskreno in s stisnjenimi zobmi.

V takšni klimi zato že najmanjša napaka pristane na naslovnici. Če ni naiven, bi se tega moral zavedati.