Komentar Lovra Kastelica: Mrtvaški ples
Pravi šampioni svoje uspehe slavijo ponižno in spoštljivo. A šele ko sežejo v roke poražencem, postanejo v naših očeh največji. Ali je Tanja Fajon v tistem res stopila do svojega beloruskega kolega in mu čestitala za diplomatski boj, ne vemo, kot tudi ne, ali je v svojem prvem javnem nastopu pohvalila napore prejšnje vlade, ta je ne nazadnje tudi vložila kandidaturo. Ali ji je čestital, ko je izvedel, da smo postali nestalna članica Varnostnega sveta ZN, tudi prejšnji premier, ni znano.
Opredelimo se proti revanšizmu in sadizmu: mrtvaški ples naj ostane v Hrastovljah.
Ob zmagoslavju slovenske diplomacije smo se spomnili zato besed Danila Slivnika: »Praviloma se niti dva Slovenca istega dogodka ne spomnita enako, če jih je več, pa je na obzorju že nova državljanska vojna.« Takšna vojna namreč ni samo rožljanje z orožjem in ni samo klasična akcija rojakov, ki sproži reakcijo po (bratomornem) vzoru Eteokla in Polinejka, obstaja tudi njena verbalna oblika, ki skuša razdeliti državljane na dva sovražna tabora, kar je vsekakor najnovejša slovenska posebnost. Ta se je pojavila že kmalu po enem izmed vrhuncev slovenske enotnosti, ko je takratni premier Janša strnil to protislovno in tragično dogajanje v naši polpreteklosti ter zakoličil razliko med NOB in revolucijo, med uporom proti okupatorju in aktivnim sodelovanjem z njim. Takrat je navdušil tudi Spomenko Hribar, ki je v njegovem govoru ob 60. obletnici upora proti okupatorju na Mali gori opazila zaokroženo zgodbo treh spravnih dejanj, ob Janševem tudi Bučarjevo, ki je dejal, da je s konstituiranjem večstrankarskega parlamenta državljanska vojna končana, ter Kučanovo, ki je v Rogu obžaloval povojno likvidacijo tisočev in zakoličil mejo med vojno in mirom.
Na strupenih družbenih omrežjih se izraz državljanska vojna pojavlja nekje od leta 2013 in padca druge Janševe vlade. Nekateri se strinjajo, da bo pri nas trajala toliko časa, dokler bomo priča ločevanju umrlih. Zakon o vojnih grobiščih pozna namreč dve kategoriji grobišč, vojaška grobišča in grobišča vojnih žrtev, kategorijo prvega in kategorijo drugega razreda. Pietete do vseh mrtvih namreč še ne zmoremo. Zato priporočam, da napnemo vse moči in se nikoli več ne vrnemo v leto 1942, v čas, ko je Edvard Kocbek preroško zapisal: »Konec je idile, zdaj se začenja boj na nož. Ljudje so se začeli opredeljevati. Odpira se doba državljanske vojne. Po vsej Sloveniji bo zadivjal smrtni ples, o katerem bodo govorili zanamci s posebno pretresljivostjo.« Opredelimo se zatorej proti revanšizmu in sadizmu: mrtvaški ples pa naj ostane v Hrastovljah!
