NA KOŽO
Komentar Lovra Kastelica: Na obisku z resnico
Slovenija je kot ranjena žival, ki beži pred resnico.
Odpri galerijo
FOTO: Roman Šipić/ Delo
Miloš Pšeničnik je bil uspešen in predvsem neodvisen celjski trgovec ter kot tak trn v peti novonastalemu razredu. Mesec dni pred njegovo smrtjo, januarja 1946, so zmagovalci pozvali vse sekretarje celic, naj zbobnajo čim več protestnikov ter organizirajo bučno demonstracijo. Ta naj bo videti spontano, so zaukazali. Prikazati je bilo treba, kako so kapitalisti delali narobe.
Že kmalu po tistem, ko je zavedena raja kričala »dol z mogotci«, je predsednik sodnega senata Heli Modic na montiranem procesu bliskovito upravičil Pšeničnikovo smrtno obsodbo (zaradi špekulantstva) z naslednjimi besedami: »Strogost kazni, ustrelitev, naj bo resen opomin vsem drugim izkoriščevalcem ljudstva.«
Preden so ga ustrelili, sta ga še tisto dopoldne obiskala 16-letna hči Milena in 10-letni sin Danilo. Čeprav je poskušal ostati do kraja pokončen, so se v očeh njunega očeta zalesketale solze. Še zadnjikrat ju je stisnil k sebi in objel.
Štirideset let pozneje je Heli Modic obiskal pisatelja in gledališkega režiserja Žarka Petana na njegovem vikendu. Ko je zagledal na njegovi mizi knjigo Dušana Železnova o Rupnikovem procesu, ga je vprašal: »To zdaj berete?« Petan mu je prikimal. »Nikoli nisem skrival, da sem bil udeležen tudi pri tem procesu. Zagotovo pa vem, da me je danes sram, ko se spomnim svoje vloge v njem ... Kot jurist sem odpovedal na celi črti. Pravo namreč ni zbirka pravljic za otroke, je eksaktna veda, ki z dnevno politiko ne bi smela imeti prav nobenega opravka.«
V nekem trenutku je Modic, ki je imel na grbi tudi Pšeničnika, planil kvišku, stekel iz počitniške hišice na vrt in potem v gozd. Šele čez čas je prišel k sebi. Menda je bil nasploh znan po nenavadnih izpadih, najbrž zaradi slabe vesti, je v knjigi Poznal sem jih razmišljal Petan.
Dokazano je, da so žrtve vsakršnega nasilja tudi tisti, ki so to nasilje izvajali ali ga vzpodbujali.
Slovenija je zato kot ranjena žival, ki ne preneha bežati pred resnico. Ta pa jo vztrajno lovi.
O tem, da resnice ni moč uničiti, zabrisati ali zamolčati, saj bo na svetu vselej obstajal nekdo, ki jo bo pripravljen razkrinkati, je Dominik Smole pred 60 leti napisal Antigono, bržčas najboljšo slovensko dramo, ki pa, kako slovensko, kljub svoji visoki idejni in literarni vrednosti le redko kdaj zaživi na slovenskih odrih.
Slovenija je kot ranjena žival, ki beži pred resnico.
Že kmalu po tistem, ko je zavedena raja kričala »dol z mogotci«, je predsednik sodnega senata Heli Modic na montiranem procesu bliskovito upravičil Pšeničnikovo smrtno obsodbo (zaradi špekulantstva) z naslednjimi besedami: »Strogost kazni, ustrelitev, naj bo resen opomin vsem drugim izkoriščevalcem ljudstva.«
Preden so ga ustrelili, sta ga še tisto dopoldne obiskala 16-letna hči Milena in 10-letni sin Danilo. Čeprav je poskušal ostati do kraja pokončen, so se v očeh njunega očeta zalesketale solze. Še zadnjikrat ju je stisnil k sebi in objel.
Štirideset let pozneje je Heli Modic obiskal pisatelja in gledališkega režiserja Žarka Petana na njegovem vikendu. Ko je zagledal na njegovi mizi knjigo Dušana Železnova o Rupnikovem procesu, ga je vprašal: »To zdaj berete?« Petan mu je prikimal. »Nikoli nisem skrival, da sem bil udeležen tudi pri tem procesu. Zagotovo pa vem, da me je danes sram, ko se spomnim svoje vloge v njem ... Kot jurist sem odpovedal na celi črti. Pravo namreč ni zbirka pravljic za otroke, je eksaktna veda, ki z dnevno politiko ne bi smela imeti prav nobenega opravka.«
V nekem trenutku je Modic, ki je imel na grbi tudi Pšeničnika, planil kvišku, stekel iz počitniške hišice na vrt in potem v gozd. Šele čez čas je prišel k sebi. Menda je bil nasploh znan po nenavadnih izpadih, najbrž zaradi slabe vesti, je v knjigi Poznal sem jih razmišljal Petan.
Dokazano je, da so žrtve vsakršnega nasilja tudi tisti, ki so to nasilje izvajali ali ga vzpodbujali.
FOTO: Roman Šipić/ Delo
Slovenija je zato kot ranjena žival, ki ne preneha bežati pred resnico. Ta pa jo vztrajno lovi.
O tem, da resnice ni moč uničiti, zabrisati ali zamolčati, saj bo na svetu vselej obstajal nekdo, ki jo bo pripravljen razkrinkati, je Dominik Smole pred 60 leti napisal Antigono, bržčas najboljšo slovensko dramo, ki pa, kako slovensko, kljub svoji visoki idejni in literarni vrednosti le redko kdaj zaživi na slovenskih odrih.
