Komentar Lovra Kastelica: Napačna pesem
Visoka drevesa s svojimi slokimi debli in mogočnimi krošnjami so v tistem utirala pot tudi družbi mladih partizank in partizanov. Nekateri so bili v rdečih puloverjih, prav vsi pa so ponosno nosili svoje titovke.
Razigrano so prodirali po priljubljenem ljubljanskem sprehajališču in bili namenjeni na večerno kresovanje, vrhunec prvomajskega praznovanja na Rožniku.
Kaj se sploh jezimo, ljubili so slovensko zemljo, kot so jo ljubili moji predniki!
Smejali so se in vzneseno prepevali bella, ciao, bella, ciao, pa tudi druge, hej, brigade, hitite, razpodite, zatrite; ko so zapeli, so jim zaploskali tudi mimoidoči. A šele ko so zagrmeli na juriš, na juriš, se je v polnosti začutil ta njihov neverjetni naboj domoljubja, tistega pravega domoljubja.
Potem pa je ena izmed njih, kot bi se samovoljno iztrgala iz tropa, čisto spontano vskočila ter na ves glas pritegnila, zdrava bodi, lepa moja domovina!
Neverjetno, a kako zoprna in mučna tišina je nenadoma nastala in tudi odločen marš še malo prej razigrane družbe je na lepem zastal. Obstali so, kot bi se znašli pred najbolj deročim potokom.
Nasmejano dekle žarečih lic so začeli prebadati prebledeli pogledi njenih kolegic in kolegov. Zrli so vanjo, kakor bi pravkar priletela iz sovražnikovega naročja.
Pa zakaj me vsi tako čudno gledate?
Sploh veš, kaj si zapela?
Verjetno najlepšo domovinsko pesem?
Prepovedano pesem!
Ko so ji obrazložili, da je bila pesem, ki jo je hotela zapeti, domobranska himna, je postala nenadoma zgrožena še sama. Najprej zato, ker tega sploh ni vedela, pa tudi, ker izhaja iz klene primorske partizanske družine, pa pozna to pesem vseeno že od ranega otroštva. Le kako je to mogoče, se je spraševala. Jo je slišala od dedka? Pri glasbenem pouku v šoli? So ji jo prepevali starši? Pravega odgovora zlepa ni našla.
Po drugi strani pa ni mogla razumeti niti vsega absurda, ki je nastal, ker so jo nekoč prepevali napačni in si je nekdo izmislil, da mora biti pesem, ki sicer ni bila nikoli bojna in ki govori tako lepo o družini, lepoti naših krajev, mladosti, rodni zemlji ter o tem, kako vzbuditi zavest, da je domovina vrednota, še naprej zamolčana in še vedno prepovedana.
Nakar jim je iz čistega upora zapela zadnjo kitico: Zemlja rodna moja je tako, da, če treba, bil se bom za njo. Zadnja kaplja mojega srca: to je moja domovina!
Mislim, pa kaj se sploh jezimo, je nekdo izrekel. Ljubili so slovensko zemljo, kot so jo ljubili moji predniki!
Vzdušje se je naglo izboljšalo. Nekje v daljavi se je že zaslišal odmev sindikalnega govorca.
