NA KOŽO
Komentar Lovra Kastelica: Navihana oponašalka
Njena prababica je zanjo – kot kakšni poganski boginji – darovala kokoš.
Odpri galerijo
Ker je še škrbasta in se ji vedno nekam mudi, sem ji skrajšal pravljico o Noetovi barki: »Ali vidiš, kako Noe nosi še zadnjo leseno desko?« Tako očitno je pokimala, da se je začel njen trup premikati kot kakšen metronom. Pa ne zato, ker je res hotela odgovoriti pritrdilno, ampak ker je želela neučakano in po hitrem postopku videti že naslednjo stran v knjižici, ki je dolga vsega šest strani. Nadaljeval sem: »Na barko, ki jo je pravkar zgradil, je povabil vse možne živali. Ko je začelo deževati, so bile tedaj že na varnem in pod streho. Ko je končno ponehalo, so jo lahko zapustile. Posijalo je sonce in Noe je bil videti zadovoljen.«
Še dobro nisem zaključil, je od nekod privlekla že dodobra oskuben Ikejin katalog. Naglo je strgala nekaj novih strani, jih poizkusila ter se pri priči skremžila, saj je ugotovila, da celuloza le ni tako dobra, kot pa je, denimo, kombinacija banane in jogurta, kruhove sredice s tunino pašteto, bučkin pire.
Dozdeva se ji, da je s pomočjo svojih brbljajočih ustnic odlična oponašalka. Nadvse rada oponaša vse vrste prevoznih sredstev, v zadnjem času najraje helikopterčka. Kadar opazi tisto vrtečo se medprstno vrtavko, je prepričana, da prihaja helikopterček naravnost proti njej. Takrat uprizori čudovito radoveden pogled, njene modre oči postanejo še večje, ustnice pa navihano stisnjene. Dokler že spet ne zabrbljajo, tako kot so zadnjič, ko je na bajerju videla račke. Ker so po vodni gladini tako živahno švigale, v njenih očeh na lepem niso več gagale, temveč brnele kot kakšni motorni čolnički. Podčrtati je treba, da zna odlično oponašati tudi, kako piha vetrček. Tedaj pihne tako močno, da se v njeni Ajdovščini samo še zapirajo pred burjo.
Zanimivo, da uporablja enoten gib s prsti tako za pridi, pridi, za ni, ni, kot tudi za pa, pa. Kadar pa si nekaj zaželi in zaploska z dlanmi, prosim, prosim, se pri priči stopimo. Če ne bomo hoteli imeti razvajenke, bo treba svoja čustva v prihodnje bolj brzdati.
Njen stric pravi, da prinaša svetu upanje. Njena prababica je zato zanjo – kot kakšni poganski boginji – darovala kokoš. Da je preživela.
Počasi se že postavlja na noge. Obdobje nebogljenosti se polagoma končuje. Že v kratkem jo bo posrkalo življenje. Brez ustrezne vzgoje ne bo zmogla.
Še dobro nisem zaključil, je od nekod privlekla že dodobra oskuben Ikejin katalog. Naglo je strgala nekaj novih strani, jih poizkusila ter se pri priči skremžila, saj je ugotovila, da celuloza le ni tako dobra, kot pa je, denimo, kombinacija banane in jogurta, kruhove sredice s tunino pašteto, bučkin pire.
Dozdeva se ji, da je s pomočjo svojih brbljajočih ustnic odlična oponašalka. Nadvse rada oponaša vse vrste prevoznih sredstev, v zadnjem času najraje helikopterčka. Kadar opazi tisto vrtečo se medprstno vrtavko, je prepričana, da prihaja helikopterček naravnost proti njej. Takrat uprizori čudovito radoveden pogled, njene modre oči postanejo še večje, ustnice pa navihano stisnjene. Dokler že spet ne zabrbljajo, tako kot so zadnjič, ko je na bajerju videla račke. Ker so po vodni gladini tako živahno švigale, v njenih očeh na lepem niso več gagale, temveč brnele kot kakšni motorni čolnički. Podčrtati je treba, da zna odlično oponašati tudi, kako piha vetrček. Tedaj pihne tako močno, da se v njeni Ajdovščini samo še zapirajo pred burjo.
Zanimivo, da uporablja enoten gib s prsti tako za pridi, pridi, za ni, ni, kot tudi za pa, pa. Kadar pa si nekaj zaželi in zaploska z dlanmi, prosim, prosim, se pri priči stopimo. Če ne bomo hoteli imeti razvajenke, bo treba svoja čustva v prihodnje bolj brzdati.
Njen stric pravi, da prinaša svetu upanje. Njena prababica je zato zanjo – kot kakšni poganski boginji – darovala kokoš. Da je preživela.
Počasi se že postavlja na noge. Obdobje nebogljenosti se polagoma končuje. Že v kratkem jo bo posrkalo življenje. Brez ustrezne vzgoje ne bo zmogla.
