Komentar Lovra Kastelica: Nežni živinorejec
Če je Hawlina priimek, ki ga povezujemo s Silbo, je Ćuća-Žentil značilen samo za otok Rab. Gre za izjemno star priimek: nekje sem prebral, da prvi del izvira še iz srednjeveške Hrvaške in je poosebljal nekoga, ki se je ukvarjal z živinorejo, da pa izhaja drugi del iz italijanskega jezika in je predstavljal – nežno osebo. Približno 40 oseb s takšnim priimkom najdete še danes in domala vse živijo na Rabu.
Tudi sam sem zadnja leta letoval na Rabu in ugotovil, da ta priimek kraljuje predvsem pri tistih, ki ponujajo počitniške nastanitve, da pa med njimi vseeno izstopa človek, ki mu je bilo nekoč ime Nenad.
Zaradi svojega načina življenja je še kako zaznamoval Rab. A šele v zadnjih letih so se stvari postavile nazaj na pravo mesto. Šele po 35 letih izgnanstva v Sloveniji se lahko namreč že spet povsem mirno sprehaja po svojih najljubših kotičkih iz otroštva in se s svoje najljubše skale spet neobremenjeno vrže v kristalno čisto rabsko morje.
Marsikdo, ki je Nenada še do včeraj obsojal, pa čeprav ni hotel nikomur nikoli nič slabega, zdaj ponosno govori o njem. Tudi naš gostitelj Petar se je z veseljem odzval: »Kako ga ne bi poznal: z njegovim očetom sva bila sošolca! Pa še to: Nenadov brat je poročen z mojo sorodnico!« Čeprav 83-letni Banjolčan še danes ne ve, »kaj mu je bilo, da je postal takšen«, smo iz njegovega glasu vseeno razvozlali, da pri svojih letih sprejema tudi takšne, ki ne živijo ravno v skladu z rabsko tradicijo, v njej pa je zakoreninjena močna krščanska zavest.
Nenad je bil najmlajši otrok. Tradicija pa veleva, da ravno najmlajši podeduje hišo in ostane do smrti pri starših in skrbi zanju. Razbil pa jo je še v tistem trenutku, ko so starši spoznali, da se ne bo poročil z žensko in da tudi otrok ne bo. Takrat mu je mama Milica tudi odkrito povedala: »Neno, ali se boš poročil in se pač na skrivaj dajal dol z moškimi, ali pa odidi z Raba.« Leta 1988 je vzel kovček in odšel.
Ko si je dal potem leta 2000 narediti prsi, njegovim staršem niti približno ni bilo všeč. Sploh oče Vlado, pek po poklicu, se zlepa ni mogel sprijazniti, da hodi takšen po Rabu. Pa tudi mama se dolgo ni. »Dokler je bil na Rabu, je bilo še vse v redu. Ne vem, zakaj se je tako spremenil, odkar je odšel v Slovenijo,« je zaupala, ko se je njen sin preimenoval v Salome.
Kot ostali Rabčani je tudi uspešna sobodajalka in kuharica potrebovala svoj čas, da je dojela, da je v življenju pomembno le to, da je človek – srečen.
