NA KOŽO
Komentar Lovra Kastelica: Nova normalnost in Krpan
Pomanjkanje empatičnosti je rakava rana sodobne družbe. Tudi naše.
Odpri galerijo
Otroška opera o Martinu Krpanu, pod katero se je podpisala Aleksandra Naumovski Potisk, je ekspresno osvojila otroška srca. V kratkem obdobju je ansambel objadral domala vso Slovenijo, več kot 50 ponovitev je že za njimi, kar je resnično lep uspeh.
Od epidemije dalje te opere ni več na sporedu. Svet se je medtem korenito spremenil. Govorijo o novi normalnosti, s katero se moramo šele naučiti živeti. In ponotranjiti vse spremembe, ki so se nas tako dotaknile. Infektologi in drugi nam še kar naprej dopovedujejo, da moramo najprej iskreno razčistiti pri sebi, da ne želimo okužiti sebe niti svojih najbližjih. Da začnemo končno ravnati odgovorno. In ne zarotniško. Ter se ne sklicujemo kar naprej na državo. Menda smo že tako ali tako na samem vrhu tistih, ki od države pričakujejo neprimerno več kot pa drugi in samostojnejši narodi.
Državo bi morali bolj spoštovati. Ne pa pljuvati gardistov, se vam ne zdi? Ter jih zmerjati z izdajalci.
Pa saj je ja naša vojska! Ki nam je že tolikokrat pomagala v vseh mogočih zoprnih trenutkih, ujmah, še celo pri športnih dogodkih, kadar je šlo z vremenom kaj narobe. Kadar jo zmerjaš, pravijo, zmerjaš lastno domovino. Torej, kje je naš ponos? Z neobešanjem naših trobojnic v času naših državnih praznikov smo zastave že zdavnaj strgali. Ter se vedli vsaj tako neodraslo kot Zlatko, ki se je pretolkel čez ograjo, ki je stala tam z namenom. Med drugim tudi zato, da ne bi bilo takšnih padalcev. Ki bi želeli skruniti. In pozabiti na zvrhano mero priporočil. Ki jih je povsem dovolj, da bi lahko že vedeli. Kako ne ogrožati drugih.
Pomanjkanje empatičnosti je rakava rana sodobne družbe. Tudi naše. Resnice. Ki bi jo včasih malo zamolčali ter drugič prikrojili. Zaradi katere nam je tudi tako nerodno. Saj res: menda nam je, kot je slišati, od epidemije dalje nerodno celo ob našem mitološkem in ponarodelem Martinu Krpanu, junaku, po katerem je poimenovana ljubljanska osnovna šola, moja ulica, po njem je poimenovan tudi sir, lahko je oklepnik, po Krpanu se imenujejo tudi znani vitli, in še marsikaj.
»I kaj pa nosiš v tovoru?« ga je tedaj povprašal cesar. Krpan pa se je kar naglo izmislil in rekel: »I kaj? Kresilno gobo pa nekaj brusov sem naložil, gospod!« Mi pa dobro vemo, da je tihotapil angleško sol. Pst! In ne le on, v Jugi smo vsi švercali ... Se v času epidemije in mask res ni smelo več?
Pomanjkanje empatičnosti je rakava rana sodobne družbe. Tudi naše.
Od epidemije dalje te opere ni več na sporedu. Svet se je medtem korenito spremenil. Govorijo o novi normalnosti, s katero se moramo šele naučiti živeti. In ponotranjiti vse spremembe, ki so se nas tako dotaknile. Infektologi in drugi nam še kar naprej dopovedujejo, da moramo najprej iskreno razčistiti pri sebi, da ne želimo okužiti sebe niti svojih najbližjih. Da začnemo končno ravnati odgovorno. In ne zarotniško. Ter se ne sklicujemo kar naprej na državo. Menda smo že tako ali tako na samem vrhu tistih, ki od države pričakujejo neprimerno več kot pa drugi in samostojnejši narodi.
Državo bi morali bolj spoštovati. Ne pa pljuvati gardistov, se vam ne zdi? Ter jih zmerjati z izdajalci.
Pa saj je ja naša vojska! Ki nam je že tolikokrat pomagala v vseh mogočih zoprnih trenutkih, ujmah, še celo pri športnih dogodkih, kadar je šlo z vremenom kaj narobe. Kadar jo zmerjaš, pravijo, zmerjaš lastno domovino. Torej, kje je naš ponos? Z neobešanjem naših trobojnic v času naših državnih praznikov smo zastave že zdavnaj strgali. Ter se vedli vsaj tako neodraslo kot Zlatko, ki se je pretolkel čez ograjo, ki je stala tam z namenom. Med drugim tudi zato, da ne bi bilo takšnih padalcev. Ki bi želeli skruniti. In pozabiti na zvrhano mero priporočil. Ki jih je povsem dovolj, da bi lahko že vedeli. Kako ne ogrožati drugih.
Pomanjkanje empatičnosti je rakava rana sodobne družbe. Tudi naše. Resnice. Ki bi jo včasih malo zamolčali ter drugič prikrojili. Zaradi katere nam je tudi tako nerodno. Saj res: menda nam je, kot je slišati, od epidemije dalje nerodno celo ob našem mitološkem in ponarodelem Martinu Krpanu, junaku, po katerem je poimenovana ljubljanska osnovna šola, moja ulica, po njem je poimenovan tudi sir, lahko je oklepnik, po Krpanu se imenujejo tudi znani vitli, in še marsikaj.
»I kaj pa nosiš v tovoru?« ga je tedaj povprašal cesar. Krpan pa se je kar naglo izmislil in rekel: »I kaj? Kresilno gobo pa nekaj brusov sem naložil, gospod!« Mi pa dobro vemo, da je tihotapil angleško sol. Pst! In ne le on, v Jugi smo vsi švercali ... Se v času epidemije in mask res ni smelo več?
