Komentar Lovra Kastelica: Nutrije
Med številnimi Tonetovimi trofejami smo tedaj opazili tudi tisto, ki nas je čez 20 let (že spet) razdelila na dva tabora. Na tistega, ki krčevito brani vse naše domorodne rastlinske in živalske vrste, ter na tistega, ki jim je v bistvu vseeno, če določene vrste izginejo zaradi tujerodnih in invazivnih. Na biotske nacije in na biotske progresivce. Na eni strani so reakcionarni pristaši avtohtonega okolja, na drugi so revolucionarno prepričani, da je treba vse prepustiti dinamiki naravnega ravnovesja.
Med številnimi Tonetovimi trofejami smo opazili tudi tisto, ki nas je čez 20 let razdelila na dva tabora.
Pred našimi očmi se zato rojeva Jurski park. V istoimenski filmski uspešnici znanstveniki v prvem delu razvijejo klonirane dinozavre, ki v zadnjem šestem delu že poseljujejo naš planet. Zmagal je namreč tisti tabor, ki je zahteval, naj jih ne pobijemo, temveč da živimo z njimi v sožitju, pa čeprav uničujočem za človeštvo.
Med številnimi Tonetovimi trofejami smo namreč opazili tudi to nagačeno in neavtohtono nutrijo. »Te pa nisem jaz ustrelil. To je potolkel kmet, ker mu je koruzo žrla,« je pojasnjeval in razložil: »Na vasi so jo gledali kot čudo in kmet me je poklical: 'Ti ne veš, kakšno podgano sem ubil, pridi pogledat!'« In ko mu je kmet pokazal, kakšno podgano je potolkel, je lovec že takoj vedel, da ne gre za nobeno podgano, pač pa za nutrijo. »Potem pa jo kar odnesi, da je ne vidim več!«
Govori se, da je v Vnanjih Goricah nekdo gojil nutrije, pa mu jih je petnajst ušlo. In razmnožile so se čez vse mere. Izvedeli smo tudi, da so tistim, ki so jih gojili za krzno, nasprotniki uničevali kletke in ujeta bitja spuščali v prosto življenje. Njihovi somišljeniki zbirajo danes peticije proti organiziranemu poboju nutrij.
Sicer pa je moj prvi spomin na nutrijo s konca osemdesetih let. V času, ko smo imeli na dvorišču tudi dva do vrha napolnjena soda nafte, je stric, veterinar po poklicu, pripeljal domov dve nutriji. Za eno vem, da smo ji dali ime Maksi. Kar nekaj časa sta se drenjali v visoki kletki. Spomnim se, da babica ni bila za to, da bi ju imeli. Miši in podgan se je bala kot hudič križa. Ker pa je nutrija slovela ne le kot vodna podgana, pač pa tudi kot ratrak, ki za seboj pušča eno samo opustošenje, je bila samo še bolj proti. Ko sem v šoli povedal, da imamo doma nutrije, sem naletel na popolno nezainteresiranost. Nikogar ni zanimalo. Povsem drugače bi bilo danes, ko s pomočjo teh odličnih plavalk in zelo hitrih kolonizatork, ki so prišle iz Južne Amerike, preusmerjamo pozornost z bistvenih in veliko bolj usodnih področij za našo prihodnost.
