Komentar Lovra Kastelica: Olimpijska pot
Dunajski sabljaški klub Union-Fechtklub je združeval vso smetano sabljaškega športa. Prostore je imel na elitni lokaciji v palači za cerkvijo sv. Štefana; članarino pa takšno, kolikor je znašala takrat uradnikova plača!
Njegova člana sta bila tudi rojaka, v Senožečah rojeni Ljubljančan Rudolf Cvetko (1880–1977) in Rihard Verderber (1884–1955) iz Kočevja; oba pa sta se leta 1912 v zgodovino slovenskega športa vpisala tudi kot naša prva olimpijca.
Ker je potekel dopust avstro-ogrskih sabljačev, so se morali predčasno vrniti domov.
Bili so še časi, ko je bila že sama pot na olimpijske igre eno veliko doživetje. Do Stockholma je trajala dva dni. Najprej so šli z nočnim vlakom do Berlina. A šele po Berlinu se je sabljačema odprl popolnoma nov svet in kar naenkrat sta lahko sredi zelenih travnikov zagledala najprej neskončne črede krav, potem pa na lepem še jadrnice in tovorne ladje.
Med dvournim ladijskim prevozom sta skoraj ves čas opazovala tudi družino štirih tjulnjev, ki se niso prav nič bali, še več, prišli so celo tako blizu, da je lahko vsak razločil njihove debele brkate glave.
»Ta švedska pokrajina me tako spominja na Zgornjesavsko dolino!« je vzkliknil Cvetko. V času olimpijskih iger je bil tudi on nastanjen ob obali, v enem izmed prvih hotelov v ulici Strandvägen. In tudi on je že kmalu spoznal, da na tem na videz pustem svetu živi še kako zdravo in športno ljudstvo. Všeč mu je bilo tudi, da med brezami in iglavci ni zrasel kakšen marmornati kolos, pač pa skromen in edinstven stadion iz granita in opeke v gotskem slogu. To je bila arena, kjer je sloviti Hannes Kolehmainen s tremi olimpijskimi zmagami v teku na 5000 in 10.000 m, potem pa še v krosu ustoličil Fince za prvi tekaški narod.
Ker je potekel dopust avstro-ogrskih sabljačev, so se morali predčasno vrniti domov. Če se ne bi, bi tudi Cvetko in Verderber gotovo osvojila še kakšno medaljo več.
Sicer pa so Cvetka še posebno navdušile demokratične navade, ki so bile za monarhično Švedsko svete že pred več kot stoletjem. Navdušil ga je tudi izlet do kopališča Saltsjöbaden.
Med vožnjo z ladjico je med smrekovimi in borovimi gozdički videl vse polno ljubkih lesenih hišic, kamor se prebivalci Stockholma še danes zatekajo na tedenski oddih. Predvsem pa ni nikoli pozabil tistih dveh nagcev, moža in žene. Še pri svojih 92 letih se je prizora takole spominjal: »Prav vsi smo šli na tisto stran ladje, ki bi se od teže in naše radovednosti skoraj prevrnila. Naj povem, da pozneje nisem videl več nikoli tako sanjskega kotička za oddih!«
