Komentar Lovra Kastelica: Otok obupa
Na cilj je slednjič prispela tudi razglednica z naslednjo vsebino: »Danes sem priplavala do Lukovca, otočka, na katerem kraljujejo kuščarji, včasih pa je bila to utrdba, s pomočjo katere se je Lopar branil pred morskimi razbojniki. S tega otočka se je jasno videl še neki drugi otok, o katerem pa vem le to, kar mi je pravil oče: 'Medtem ko so se mamice z otroki igrale na peščeni Rajski plaži, so njihove može, ne da bi to vedele, na njem poniževali in mučili na žgočem soncu.'«
V peklensko prevzgojo so odpeljali tudi
600 Slovencev.
Naj povem, da je naša odprava v nekem trenutku letošnjega poletja krenila iz Dachaua naravnost na Rab: za nekatere je to otok najlepših spominov, za druge – otok obupa. Obupen je bil tudi za mojega pradedka Franca, ki je bil skupaj z bratom Ivanom med 230 fanti izpod Krima, ki so jih Italijani leta 1942 poslali v internacijo. Nikoli več se ni vrnil.
Sploh pa me je po tem, kar sem videl v Dachauu in Kamporju, vse bolj razjedalo to, kar sem prebral v knjigi Božidarja Jezernika Goli otok – Titov gulag, da je koncentracijsko taborišče za politične nasprotnike po svoji krutosti preseglo ne le Kampor, pač pa tudi Dachau, in da sta bila oba zgolj nekakšna sanatorija v primerjavi z Golim otokom.
Vznemirjalo me je tudi dejstvo, da so domačini ves čas slišali strele, da so iz oddaljenosti celo videli, da se na otoku nekaj dogaja, potem pa so se zaradi strahu raje delali, da se tam nič ne dogaja. Pa se je. In to celo vse do konca leta 1988! Zabičali so jim, naj se mu ne približujejo. In še kako dobro so vedeli, kaj bi se zgodilo, če bi se mu.
Vedeli so tudi, da so se pred letom 1949 pasle tam samo njihove koze in da so bili na njem ostanki taborišča, kamor so že Avstrijci med prvo svetovno vojno zapirali ruske vojake.
Da gre za kamnit svet brez kakršnega koli rastlinja in pitne vode, je bilo vsakomur jasno. Da te poleti sonce s svojo neizprosno pripeko tam ubija in da imaš pozimi občutek, da hočejo vetrovi pospraviti v morje vse, kar pride mimo.
Do koder seže oko, ni bilo nobenega življenja; bil je to svet, poguben za človekovo psiho.
Domov smo se vračali mimo pristanišča Bakar, kamor so s tovornjaki pripeljali uradno 16.000 notranjih sovražnikov, neuradno pa še enkrat več. Tam jih je že čakala ladja Punat. »Mrš, živina!« Z veliko grobosti in kričanja so ugledne ministre, udbovce, španske borce, predvojne ilegalce, generale in novopečene pomembneže napodili – kot kakšno živino – v zaprto podpalubje. V peklensko prevzgojo so odpeljali tudi 600 Slovencev.
