Komentar Lovra Kastelica: Otroška igrišča staršev

V 31. členu konvencije, ki jo je OZN sprejel že leta 1989, lahko preberemo, da imajo otroci temeljno pravico do počitka pa tudi do igre ter da mora biti prav igra sestavni del njihovega otroštva. V bistvu imamo starši, glede na konvencijo, dokaj preprosto nalogo: samo pomagati jim moramo med igro ter jim omogočati pravico do izražanja. Najbolj enostavne naloge pa človek že od nekdaj povsem sfiži.


Zadnje čase sem še posebno pozoren prav na dogajanje na otroških igriščih. Kot kakšen voajer se postavim v ozadje in se samo še čudim primitivnosti, ki so je zmožni varuhi tistih, ki so se hoteli tam samo igrati. Otroška igrišča, ki bi morala biti najlepša območja otroške igre, sta že zdavnaj preplavila napuh starcev in njihova brezobzirna tekmovalnost.
Kdor želi videti klavrno stanje duha v naši družbi, naj le obišče katero izmed otroških igrišč, in videl bo žalostno podobo japijev, ki si bodo v kravatah vzeli čas za svoje otroke ter prišli kazat svoje mišice. Aktiviste, ki bodo prišli prepričevat druge.

Videl bo primerjalni boj, kateri hipster bo imel lepšega in pametnejšega. Večnacionalno skupnost, ki je daleč od strpne in povezane. Videl bo trop tistih, ki so zrasli na sladkanem kravjem mleku, so neprilagodljivi in prepričani, da je vse njihovo. Opazil bo lingvistične afne, ki se bodo z otrokom pogovarjali v izumetničeni slovenščini, skoraj že arhaični, pa še na ves glas, da se jih bo ja slišalo vse tja do zadnje gugalnice. Salonske levičarje, ki bodo pripeljali svoje froce v kao strganih oblačilih, na notranji strani pa se bodo skrivale same drage znamke. Videl bo tudi akademskega larpurlartista, ki bo ves čas samovšečno zrl v neko točko ter pozabil na otroka. Kmetavzarje, ki si bodo odprli piksno pira, rignili in kar pred otrokom opsovali njegovo vzgojiteljico, ki bo ravno mimo šla. Videl bo tudi tiste, ki se želijo povzpeti po družbeni lestvici in bodo zato hodili od enega do drugega, se kar naprej slinili, kimali, zategnjeno govoričili, hvalili vse počez.

Videl bo tudi silikonsko mamo dveh otrok, kako se bo stiskala z nekaj let mlajšim, in bo nenadoma zakričala: »A si se slučajno poscala?!« Deklici bo postalo hudo nerodno. Še bolj pa takrat, ko jo bo vpričo drugih dregnil še ljubimec njene mame: »Katera je zdaj bolj vlažna, ti ali mami?!« Njen starejši bratec bo v tistem našel na tleh leseno palico. Imel jo bo za pištolo. Uperil jo bo v vrstnike: »Vse vas bom postrelil, vse!«