Komentar Lovra Kastelica: Otroške sanje
Včeraj so se mi uresničile otroške sanje. Da so se uresničile – je moralo preteči mnogo let. Sanjal sem o tem, odkar sem pred 35 leti dobil v roke kemični svinčnik v obliki smučke, potem pa sem s kulijem samo še skakal in si domišljal, da sem Ernst Vettori.
Da so se otroške sanje videti v živo svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju uresničile, sem moral očetu za rojstni dan kupiti ne eno, pač pa dve vstopnici za to največjo športno prireditev, ki so jo kdaj priredili na naših tleh. Kljub temu da je dopolnil 73 let, je za darilo vseeno prejel tisti najcenejši – po 15 evrov.
Bila bi lahko nepismena, a bi v mojih očeh vseeno razbrala, da si želim uresničiti otroške sanje.
Ker če bi hotel videti na delu najboljše na tekaških in skakalnih smučeh, bi moral njegov sin seči veliko globlje v žep, tedaj bi ga par vstopnic stal ne 30, marveč vsaj 130 evrov, odvisno, s katerega zornega kota in s kakšne bližine, sede ali stoje, bi si želel videti tako najboljše orle kot tudi tiste vrhunske naslednike švedskega kralja Vase, ki je pred natanko pol tisočletja, bilo je med vstajo proti Dancem, pretekel s svojimi vojaki, in to v ostrem tempu, kar 90 kilometrov na smučeh!
In ker se mi je zdelo vsaj 130 evrov čisto preveč, je slavljenec – nekdanji basist pri skupini Sosedov sin, to je tista skupina, od katere je Pero Lovšin potem pobral ključen kader za poznejše Pankrte; eden boljših neizšolanih arhitektov pri nas; industrijski oblikovalec, ki je v obdobju vizitk zaslovel predvsem s svojimi dizajnerskimi novoletnimi darili, stenske ure, klubske mize, vaze in pepelniki; in ki je ministrstva pozneje opremljal z napisnimi tablicami, Ajdovščino pa celo s hišnimi številkami –, prejel sicer dragocen, a vendar najcenejši par vstopnic.
Oče treh otrok je včeraj spremljal zato kar nekam nenavadno premiero svetovnega prvenstva, videl je namreč dve tekaški preizkušnji samih ekzotov in bil priča podpovprečnim predkvalifikacijam za današnji šprinterski spektakel.
A če sem si želel, da se mi uresničijo otroške sanje, sem se moral znajti. V trenutku, ko sem mu podaril omenjeni karti, sem že lobiral, da bi eno izmed vstopnic vendarle žrtvoval za sina in ne za ženo. Ta je situacijo v hipu olajšala ter dejala, da bo enkrat že še šla v Planico. Na odgovor, da takšnega prvenstva najbrž ne bo doživela nikoli več, pa je samo zamahnila, rekoč, »ti kar pojdi«, mame so le mame in že na daleč čutijo, kaj si njihovi otroci želijo. Ne nazadnje bi bila lahko nepismena, pa bi v mojih očeh vseeno razbrala, da si želim uresničiti svoje otroške sanje in končno videti v živo – to svetovno prvenstvo.
