Komentar Lovra Kastelica: Padla zadnja oaza

Franc Šetinc je bil v sedemdesetih eden vodilnih funkcionarjev CK ZKS. V Šiško, ki je v tistem času eksplodirala v nebo, preplavile so jo namreč soseske visokih stolpnic ter spremenile njeno podobo, se je preselil leta 1971. Še dobro se ni vselil, že so potrkali na njegova vrata in ga vprašali, kakšna se mu zdi kaj Šiška. »Čeprav še naprej gradijo stanovanjske bloke, je takšna, kakršna je, prečudovita! Šiška je v povojnih letih resnično napredovala, lepša je in nič več dolgočasna.«


Pol stoletja pozneje sem tudi sam postal Šiškar. Živim v bloku, in sicer na območju, ki so ga po vojni vzeli Švelcu, lastniku tiste kmetije, ki je danes tudi uradno najbližja mestnemu središču. Ukleščena je med bolnišnico Petra Držaja in OŠ Riharda Jakopiča, kakšnih deset krav imajo. Priznam, da občutek ni najboljši, če se zavedaš, da živiš na tujem.

A če se je zdela avtohtona Šiška takrat Šetincu tako pusta in dolgočasna, mi je osebno najlepši predel ravno tisti med Vodnikovo cesto in Rožnikom in se imenuje Za vasjo. Bil bi lahko tudi muzej na prostem, prikaz, kako so živeli nekoč, sem že večkrat pomislil, vendar pa ljubljanskega Grinzinga tam gotovo ne bo. Odločevalci bodo namreč dovolili pozidavo še zadnjega rezervata kmečke idile v Šiški, svojo dejavnost pa bo moral, kot kaže, opustiti še kakšen izmed staroselcev (kmetov), ki jih želimo z novimi in novimi gradnjami stisniti dokončno v kot.

Včasih je bila Šiška dežela mogočnih kmetij ter premožnih posestnikov. Proge rodovitnih in obdelanih ravnic so segale po dolgem in počez. Bil pa je to tudi čas, ki so si ga prizadevale stanovanjske politike po drugi svetovni vojni čim prej izbrisati. Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe je povzročil slednjič pravi genocid nad lastniki zemljišč, pa čeprav so svojo zemljo tam obdelovali že vsaj 500 let.

Zato je danes kmetij tam le še za vzorec. Ena takšnih je kmetija Pr' Sitar, kjer 21-letni kmet Žiga Štrukelj nadaljuje poslanstvo koseških kmetov. Strinjali smo se z njim, da se je z izrinjanjem kmetij izbrisala tudi identiteta in dodana vrednost naše prestolnice. Še več: ko so z množičnim razlaščanjem vzeli kmetu dušo, so jo tudi Ljubljani.

Tako radi točimo solze nad razlastninjenimi Indijanci, Palestinci in še kom, ko pa se je pred našimi očmi dogajalo prav takšno razlastninjenje ljubljanskih kmetovalcev, ki so bili zaradi evforičnih gradenj vse od stanovanjskih reform leta 1958 naprej prisiljeni v opustitev svoje dejavnosti, nismo o kršenju pravic hoteli niti slišati.