Komentar Lovra Kastelica: Petkov večer

Petkov večer je čas, ko si lahko človek vsaj malo oddahne in izpreže. In če je bil še pred leti to trenutek, ko je dal resnično vso svojo dušo na mizo in bil prepričan, da se lahko v tistem dotakne obzorja, je danes to neprimerno bolj umirjen in intimen trenutek, nekdo bi rekel enoličen, meni pa prav takšen paše.

Prav zato sem se ga še toliko bolj veselil. Še lastne otroke bi poslal, če mene vprašate, že pred sedmo v posteljo, samo da bi se z ženo, če nič drugega, v pravljičnem miru opazovala in gledala, zaradi mene nič govorila, se kar tja v tri krasne smehljala, ona bi mogoče kaj prčkala po telefonu, jaz pa bi jo gledal, kako s prsti potuje po ekranu, ali pa bi samo zrl skozi okno in štel, v katerih stanovanjih je še svetlo in kje ne uživajo tako kot jaz ob zvokih, ki jih oddaja nočna Šiška, pač pa preživijo petkov večer raje na najradikalnejši možen način, z zatisnjenimi očmi, v spečem položaju.

Odkar pa je treba otroke že skoraj na kolenih prositi, naj si umijejo zobe in že spokajo spat, je petkov večer samo še krajši. In ker je postal že tako kratek, je še toliko bolj skrivnosten in mamljiv.

To pot pa je vse kazalo, da ga bova končno le ulovila za roge: deklici sta že spokojno ležali in človek je lahko po daljšem času spet zaslišal tisto tišino – petkovega večera.

V kuhinji imamo nekakšen otok, ki mu nekateri pravimo šank. In če gledamo v smer Kamniško-Savinjskih Alp, sedi žena zmeraj na desni strani, jaz pa na levi. Le pol metra hrastovega lesa naju torej ločuje – do česar koli.

Njen stol je bil že zaseden, moj pa še ne. Stal sem pred hladilnikom. Takrat pa je nekdo pozvonil. Bil je spodnji sosed.

Ko sem izvedel, da je prišlo do izliva vode ter da imamo v kleti pravo poplavo, nisem niti pomislil na vso škodo, pač pa sem premleval zgolj o izgubljenem petkovem večeru. In šele ko je vrtinec fatalizma popustil, sem se lahko začel po človeško razburjati tudi zaradi vseh možnih zbirk podatkov in spominov, ki sem jih toliko let kopičil, zdaj pa vse izgubil. Za vedno.

Teoretično sem to že vedel, v petek zvečer pa sem lahko vsaj približno tudi na lastni koži spoznal, kaj so avgusta doživljali poplavljenci, ki jim je voda vzela vse in ki so ugotavljali, da je bilo ob vsej nesreči še najhuje to, da so izgubili vse fotografije, spričevala, odlikovanja, zvezke, izrezke, zapiske, spomine.

Vem, da bo petkovih večerov še veliko. Vem pa, da nekaterih mojih spominov ne bo nikoli več.