Komentar Lovra Kastelica: Pod udarom zakona

V romanu Druga preteklost ni nič izmišljeno in hkrati je izmišljeno vse. Napisal ga je Vinko Möderndorfer, ki pravi: »Samo kadar preteče res veliko časa, se lahko iz vseh dogodkov izlušči podoba resnice, podoba prave in morda edine preteklosti.«

Pred 20 leti je Siddharta nastopala v K4; bil sem tam. Ker pa nisem nikoli prav hudo tripal na njihovo musko, sem že zelo zgodaj zapustil prizorišče in zavil v bližnji lokal, danes pečejo tam čevapčiče.

Skratka, naročil sem si pijačo, skratka, prišla je do mene, priznam, dobro je odigrala. Nenadoma sva zaplesala in plesala – dokler nisem nekaj začutil. Nagonsko sem potipal svoj levi žep zadaj, občutek sem imel ... Ah, nič, migal sem dalje in migal do tistega trenutka, ko sem ob šanku opazil hihitajočega se ravbarja, ki je norčavo zrl vame, v rokah pa poželjivo gnetel mojo denarnico. Zraven njega se je hihitala tudi tista, s katero sem plesal.

Stvar je postala resna: zahteval sem, da mi jo vrne. Res mi jo je vrnil, ne pa tudi dokumentov. »Ti meni denar, jaz tebi dokumente!« Ker pa je bil v denarnici zgolj droben drobiž, je zahteval, da se odpraviva do točke, kjer sem s svojega računa že kmalu zatem pobral vse, kar sem imel, spominjam se, da sem mu izročil kakšnih 20.000 tolarjev (80 evrov), ki so pomenili pravo bogastvo zame. Še več, ker je transakcija potekala razmeroma gladko, se je odzval nadvse pokroviteljsko: »Odslej boš imel v Tomačevem popolno zaščito!«

»U, hvala!« sem si mislil. »Prav to sem rabil ...«

Zanimivo, da sva se z ravbarjem naslednjič srečala na sodišču, saj sem že naslednje jutro priglasil krajo, skupaj s policistom pa sva v njihovem arhivu res že kmalu našla tudi njegovo fotografijo: šlo je za njihovega starega znanca. In ko me je nekaj mesecev pozneje sodnica vprašala, ali je to res on, sem odgovoril: »Ne spomnim se!«

Spomnim pa se, da sem takoj po incidentu sklenil, da moram ves izgubljeni denar v najkrajšem možnem času prislužiti nazaj. Izkoristil sem že prvo priložnost ter se v ledeno mrzlem jutru, takle čas je bil, odpravil proti črnuškemu skladišču, kjer mi je ukazoval – čisto pravi Rus. Dokler se ni stemnilo, sem s kamiona, beloruskih registrskih tablic, razlagal sedežne garniture in pnevmatike.

Ob koncu dneva nisem šel domov, pač pa naravnost v Kinoteko, kjer sem od utrujenosti, četudi je šlo za komedijo (Pod udarom zakona) in je v glavni vlogi nastopal sam Roberto Benigni, prespal ves film. Ko sem se prebudil, sem postal prav to, zapisovalec nekega časa, neke druge preteklosti.