Komentar Lovra Kastelica: Potovanje – nazaj

Demenca ni samo pozabljivost, je tudi svojevrstno popotovanje. Človek z demenco potuje od rojstva do svojega vrha, na njem še nekaj časa vztraja, potem pa se vrača in slednjič usahne.

Njen oče je bil državni lovec in je svojim otrokom že zelo zgodaj položil na srce, naj le pogledajo čim večkrat v nebo. »Zdaj pa u luft gledat: kdor bo več oblačkov preštel, ta bo tudi več bombonov dobil!«

Naša redna bralka je šele pozneje ugotovila, da jim je oče že takrat postregel z nenavadnim receptom proti demenci. »Poslej se držim navodila, da je treba zjutraj vsakič preštevati oblake, da je treba glavo vsakič nasloniti močno nazaj na pleča, kar nekaj časa gledati v nebo in ga opazovati, podobno je tudi z rokami, tudi te je treba postaviti močno kvišku, vse za to, da omogočimo možganom čim boljšo prekrvitev. Pri tem pa nikar ne pozabite – dihati skozi nos!« je posvarila.

Pred nekaj leti je šla na Bavarsko na obisk k znanki, zdravnici. Njenih besed, »Tegernsee, kakšen sanatorij za zdravljenje demence je to«, ne bo nikdar pozabila.

Že kmalu sta si ga šli tudi ogledat. Sprejela ju je doktorica Weingartner. »Radi bi izvedeli, kaj počnete, v čem je vaš trik, da ste tako uspešni.«

Weingartnerjeva jima je najprej razkazala sanatorij, potem pa jima predstavila še skupino dementnih oseb, ki se je sprehajala po baročnem parku in se kar naenkrat začela krohotati. Pozabil sem že, kaj sta s prijateljico Kristi takrat ušpičili, toda režali so se, da je bilo kaj. »Smeh pa je bil tako nalezljiv, da sem se začela smejati še sama, smejala se je Kristi in smejala se je doktorica Weingartner.« Ta jima je povedala, da je tudi smeh izjemno zdravilen za naše možgane. »Torej ne odlašajmo s smejanjem,« si je mislila Gorenjka ter kar zavriskala od veselja.

Po predstavi režanja je sledilo še navdušeno ploskanje; vzdušje je bilo vrhunsko, Weingartnerjeva pa je zaukazala: »Singen!« In so družno še eno zapeli. »Vidite, naši pacienti so čisto druge volje!«

Naša sogovornica pa si je spet mislila: »Mi bi radi uvedli evtanazijo, tukaj pa pojejo in se smejijo!« Pa še nekaj je opazila: ko so dementni prišli iz parka, in to še pred zajtrkom, so najprej dobili dva deci mineralne vode in deci šampanjca. »Ampak ne kar kakšnega,« se je spominjala, »natočili so jim tistega à la française – in to v zlatih kozarčkih!« Iz česar smo razbrali ne le, da šampanjec kri po žilah požene, pač pa da dementni nikakor niso drugorazredni in da si na svojem vzvratnem potovanju zaslužijo – prvorazredno oskrbo.