Komentar Lovra Kastelica: Pozabili na žrtev
»Mama, vsi drugi so te že klicali, le iz šole te še niso,« je po petih dneh agonije ugotavljala učenka devetega razreda, ki se mora v svojem rosnem obdobju za nameček spopadati še s serijo nepotrebnih pomislekov: ali šoli in učiteljem sploh še lahko zaupa; ali je družba res na strani tistega, ki izvaja nasilje; kaj pomeni molk, v katerega se je zavilo vodstvo šole?
Na lastni koži je spoznala, kaj pomeni pometanje pod preprogo, ki se ga prečesto poslužuje institucija, ki bi morala biti vzgojno-izobraževalna, žal pa je pri nas to le še navaden zavod, ki v najtežjih trenutkih, ker se jim gre samo za lastni ugled, odpove na celi črti.
Skrajni čas je že, da se postavi jasna ločnica, kaj se v šoli sme in česa ne.
Zgodilo se je, ko je učenka med odmorom podarila kinder jajček sošolki, predvsem pa prijateljici. Ta je bila njenega darila še kako vesela, sploh pa je bila vesela igračke. A veselje ni trajalo dolgo. Prekinil ga je sošolec, ki je darilo sunil in ga ni hotel več vrniti. In ker je imela njena prijateljica dovolj takšnega obnašanja, je brcnila v njegovo torbo. S tem pa povzročila v fantu, da se ga je polotila takšna jeza, da je suhljato sošolko z vso silo zalučal ob zid. Pred očmi učiteljev in drugih vrstnikov.
Pobesneli najstnik je zgrešil le za las in dekletce bi priletelo z glavo v rob. Če bi se to zgodilo, bi šola ukrepala, poklicala njene starše, se soočila s protokolom, ki ga je izdal Zavod RS za šolstvo in v katerem jasno piše, da mora ravnatelj v takšnih primerih obvestiti ne le CSD, pač pa tudi policijo. A ker je najstnica končala zgolj z obsežnimi in grdimi podplutbami, si je vodstvo šole oddahnilo ter se zadovoljilo s pogovorom z nasilnežem. Ne pa tudi z žrtvijo. Poklicali so tudi njegove starše, ti pa od sina niso zahtevali, da pozvoni na njena domača vrata in se ji opraviči.
Še dobro, da niso videli še vseh njenih poškodb, tedaj bi se gotovo strinjali, da mu šola izreče vzgojni ukrep, kaj pa vem, lahko bi svoji žrtvi vse do konca šolskega leta nosil šolsko torbo, lahko bi bil zadolžen za čiščenje šolskega okoliša.
Skrajni čas je že, da se postavi jasna ločnica, kaj se v šoli sme in česa ne, ter da se že preneha nenehno naštevanje vseh možnih pravic, pozablja pa na vse tiste odgovornosti in dolžnosti. Ne nazadnje bi jim lahko razodeli, da smo že s 14 leti kazensko odgovorni.
In kaj se je zgodilo z žrtvijo? Nič, poslali so jo domov in jo pustili v strahu pred njegovim naslednjim napadom. Nasilnež je namreč ponovno dobil občutek, da se mu ne more nič zgoditi.
