Komentar Lovra Kastelica: Prerezana guma
Z obiska pri njenih starših ste prišli tisto soboto zelo pozno. In ker ste imeli odločno preveč prtljage, za povrh pa še dva majhna speča otroka, ste parkirali na prvem prostem parkirnem mestu, ki ste ga opazili na vaši ulici. Naj izdam, da nedeljskega kosila potem pri vaši mami ni bilo: nekdo je namreč prerezal vašo avtomobilsko gumo!
Sončna nedelja, ki bi morala biti povsem brezskrbna, se je nenadoma izrodila in sprevrgla v pregrešno drago. Pobalinska objestnost nekoga – in nekaj vam pravi, da je ta potuhnjena oseba prav iz tistega vhoda, vas je stala krepko čez 200 evrov! Kupiti ste morali namreč dve novi gumi, vulkanizer pa vas je samo še podžgal, češ da še zdaleč niste prvi, ki je prišel iz vaše ulice po pomoč zaradi tovrstnega vandalizma; zaradi česar bo nekdo od vaših zanesljivo prikrajšan.
Ne le da si je povzročitelj vaše škode uzurpiral javno parkirišče, ilegalec je dosegel tudi to, in to vas najbolj gloda, da najbrž nikoli več ne boste parkirali na površini pred sosednjim blokom, pa čeprav bo vse naokoli zasedeno, to pa zato, ker ne želite jemati še dodatnega posojila ter na svoje stroške podpirati nekega gestapovca, ki se gre na stara leta oborožen boj za obrambo njegove socrealistične trdnjave.
Pa še to: pred dnevi ste na istem parkirnem mestu dlje videvali tudi vozilo kovinskega sijaja. Ugotovili ste, da tudi po treh dneh ni imelo nobene prerezane gume. Zato razmišljate že kot kakšen detektiv: kaj pa, če za prerezano gumo na vašem avtu stoji lastnik prav tega vozila? In ker je vaš razum načela že maščevalnost, se zdaj nagibate, da bi jo po načelu zob za zob tudi vi prerezali komu. Zavedate se namreč, da je treba v naši družbi ukrepati odločno, predvsem pa preprosto in primitivno: če se ne strinjaš z nekom, vzameš nož in mu prerežeš gumo!
Ali smo potemtakem res že čisto zašli in zabredli nekam, kjer lahko povsem mirno storimo drugemu nekaj, česar sami ne želimo, da bi drugi to storili nam?
Pred nami je zato obsežna naloga vzpostavitve ravnotežja med do kraja razvrednoteno politiko pravic in dolžnosti ter etiko skrbi in odgovornosti do drugega. Zanima vas, ali smo še ljudje ali nismo? Ali znamo še stopiti skupaj, se pogovoriti in popraviti krivico, ki smo jo storili?
Ali pa bomo raje še naprej molčali ter se pretvarjali, da med nami pač ni takšnih, ki »režejo gume« in se hranijo s težavami svojih žrtev?!
