Komentar Lovra Kastelica: Rakrana
»Tudi slovenski prostor ima rakrano: povojne poboje,« je Sebastijan Cavazza odprl svojo dušo. »Ta sprava se ni zgodila. In to gre v epigenetiki naprej. Na generacije in generacije ...« Ker je epigenetika neke vrste osebni dnevnik celice ali organizma, je zaradi travmatične izkušnje, če smo prav razumeli njegove besede, tudi naš dnevnik močno načet ter se kot takšen prenaša iz roda v rod.
Skoraj 9000 kilometrov južneje je neka druga skrajnost, imenuje se Khayelitsha. Gre za najhitreje rastoči slum v Afriki.
Tam se vse začne že zelo zgodaj: večina fantov že pri 12 letih pije, kadi, se zadeva s tikom, takrat postanejo skoliji (kriminalčki). Približno pri teh letih bo sin tudi prvič udaril svojo mamo. Na koncu bodo prišli ponj ter ga ubili pred njo.
V najbolj nasilnih predelih Južne Afrike ženske hrepenijo, da ne bi nikdar rodile dečka. Zelo jih je strah in bojijo se vzgajati fante. Postajajo ambivalentne: na eni strani jih prežema gola materinska ljubezen, na drugi realnost, ki privede do matrifokalnih družin. To so družine mater in otrok, kjer so očetje nenehno odsotni.
Že v zgodnji fazi življenja tiči ključ, na kakšno pot se bo podal posameznik.
Čuječnost in tesnoba sta se že zdavnaj vtepli v možgane teh žensk. Neprestano so budne: če niso, so žrtve nasilja. Nasilje nad ženskami pa je v Južni Afriki že endemično. Zato so se tudi na najvišjih ravneh že zavzeli, da bodo kulturo nasilja, ki se prenaša iz preteklosti, odslej poskušali razumeti in reševati skozi prizmo epigenetike, medgeneracijskega dedovanja travmatičnih izkušenj.
Še več, ugotovili so, da tiči že v zgodnji fazi življenja ključ, na kakšno pot se bo podal posameznik. Znanstveniki se zato ne ukvarjajo več z dejstvom, da je za množično nasilje kriva neenakost v družbi, pač pa želijo prodreti še globlje in ovrednotiti posameznikovo biološko sposobnost, s katero bi v prihodnje zmogel vzdržati pred izpostavljenostjo strupenemu okolju, v katerem kar vre, kot pri Slovencih, od podedovanih travm. Celo policija v Cape Townu je že obupala nad klasičnimi prijemi, prepričani so, da je pot do zmanjšanja nasilja le še v usposobljenosti žensk za pravilno starševstvo.
Če so matere med nosečnostjo pod premočnim stresom, to dokazano vpliva na njihove otroke. »Takšni signali iz okolja se prek kemikalij v materinem telesu prenesejo na plod v maternici in vplivajo na vzpostavitev epigenetskih označevalcev v celicah otroka,« pravi Sašo Dolenc. »S poskusi na podganah so pokazali, da se znajo v rani mladosti skrbno negovane živali v življenju bistveno bolje spopadati s stresom ...«
