Komentar Lovra Kastelica: Romanje

Kadar govorimo o Cankarjevi materi, ne mislimo samo na Nežo Cankar, pač pa tudi na njeno dvojnico Francko, ki je v romanu Na Klancu zaslovela po svojem legendarnem teku za vozom, ki ga zlepa ne ujame. Tek za vozom simbolizira tudi njeno življenje: vse življenje teče za boljšim življenjem, a ga nikoli ne doseže.

Njen sloviti tek se je zgodil na zaprašeni poti med romanjem na Žalostno goro. Takrat se ji je nekje med Goričico in Prevaljami izrisal tudi eden najlepših možnih razgledov na Ljubljansko barje, ki se ponuja s svojimi zelenkastimi in rjavkastimi prelivi, progami njiv in travnikov, mrežo grabnov.

Omenil sem Goričico in Prevalje, od koder prihajajo tudi moji predniki. Deset hiš je štela vas. V njih so živele družine, ki so imele po štiri do šest otrok, zraven pa še tastare, kot so rekli dedkom in babicam. Ena izmed teh je bila tudi Marjeta Drašler, moja praprababica, rojena 1866.

»Bili so hudo verni!« mi je pripovedovala njena vnukinja Meri, moja babica. Onikala jo je. »Redno je hodila k maši, od drugih pa zahtevala strogo hvaležnost in ponižnost.« Pred vsako jedjo so se morali spoštljivo prekrižati, v imenu očeta in sina in svetega duha. Vsak večer je v intimi molila tudi rožni venec. Ter se udeleževala vseh mogočih romanj: božja pot na Žalostno goro zanjo sploh ni bila romanje, čisto preblizu je bilo.

»Imeli so debelo cerkveno knjigo in kar naprej pogledovali vanjo,« se je spominjala babi. »Zelo pametni so bili. Spomnim se tudi moje mame, ki se je utapljala v delu, garala od jutra do večera, skrbela za svoje štiri nagajive otroke in bila večkrat nervozna, zaradi česar je hotela kakšnega čez rit. 'Ne boš jih tolkla,' jo je rotila Marjeta, 'otroci, pridite k meni.'«

Praprababica Marjeta je bila v tistih krajih poznana še po nečem, zaradi česar so jo klicali Lučarka. Ob mrtvecu, okoli katerega je mrgolelo gorečih sveč in ki je nekaj dni doma ležal na parah, je imela to nalogo, da je ves čas skrbela, da ni prišlo do požara oziroma da sveče niso ugasnile.

Bila je kot nekakšen lokalni vrač.

Njen mož Jakob Raktelj jo je že kmalu po rojstvu (mojega pradedka) Lovra zapustil in odšel v Ameriko. Sem in tja je od njega še dobila kakšno pismo, v katerem je bil po navadi še dolarski stotak, potem pa tudi tega ni bilo več.

Na gasilski veselici je Lovro leta 1925 spoznal Francko Artač, ta pa mu je povila štiri otroke. Živi le še najmlajša Meri (91). Predvčerajšnjim je grdo padla. Zaradi česar je morala odromati na morje. V Valdoltro. V tempelj zdravja in vere v življenje.