Komentar Lovra Kastelica: S figo v žepu

Vse kaže na to, da je bila moja žena spočeta prav med sarajevskimi olimpijskimi igrami, ki so v teh dneh pred 40 leti sprožile vsesplošno veselico.

Sam nisem bil niti približno plod tako veličastne in tako kolektivne evforije: spočet sem bil v času zadnjega Titovega obiska Slovenije pred smrtjo. V arhivu sem našel fotografijo, iz katere je razvidno, da so ga aprila 1979 na brniškem letališču sprejeli naši najbolj vidni družbenopolitični delavci, Kraigher, Popit, Vratuša, Hafner, Bavdek in Zemljarič, ni pa razvidno, da so ga sprejeli – s figo v žepu.

Da bo Sarajevo gostitelj 14. zimskih olimpijskih iger, je bilo odločeno že leto pred tem. A če bi kdo poslušal Slovence, teh iger ne bi bilo nikoli. Slovenski politični vrh namreč še dolgo ni mogel prežvečiti dejstva, da bo prav Sarajevo gostilo to daleč največjo športno prireditev. In tudi takrat smo se izkazali kot narod, ki ga vodijo sami potuhnjeni in svetohlinski liki.

Slovenski politični vrh je namreč pod vodstvom skrajno konservativnega Franceta Popita izkoristil priložnost ter na Tita zahrbtno naslovil peticijo, v kateri so mu sporočili, kot se je spominjal tudi tedanji predsednik predsedstva SR BiH Raif Dizdarević, »da bodo olimpijske igre v času gospodarskih težav en sam velik strošek ter da jih Sarajevo ne bi smelo gostiti«! Na Brdu pri Kranju so Titu izročili tudi prošnjo za odlog iger oziroma za izstop od organizacije. Argument Slovencev naj bi bile vse slabše razmere, finančni primanjkljaj, naftna kriza ter nujna pomoč v potresu opustošeni Črni gori.

Slovensko-bosanski spor je julija 1979 (po sestanku z Dizdarevićem na Brionih) uradno presekal šele Tito.

»Slovenci ne razumejo pomena teh iger in hočejo, da se jim odpovemo!«

»Da, tudi sam sem to slišal, ampak vi samo nadaljujte, kot ste začeli, le tako naprej!«

Nas pa ni pomirilo: enega vodilnih pri organizaciji iger Ahmeda Karabegovića smo zato še avgusta 1979 spraševali, ali ne bi bilo bolje, da bi vsaj skoke prenesli v Planico.

Pravzaprav smo godrnjali vse do zadnjega, na kar je opozoril tudi ameriški novinar William Oscar Johnson, ki se je februarja 1983 ustavil na Bledu in skoraj ni mogel verjeti, ko je od uradnika slišal: »Turizem v Bosni nima tradicije. Težave bodo. Tam še žarnic nihče ne menja.« Opazil je zgražanje, češ da so igre pripadle Sarajevu, ne pa Ljubljani; opazil je, kako zviška in podcenjujoče smo gledali na Bosance; predvsem pa, kako je našo elito takrat skrbelo, da bodo igre ena velika polomija.