Komentar Lovra Kastelica: Sanjski avtobus
Kadar jo razveselim, se kot stolp iz Pise povesi rahlo naprej, potem pa me že v naslednjem hipu s kotičkom svojega sijočega očesa poišče po prostoru.
Zgodovina pravi, da sem jo spoznal nekega septembrskega večera. Po eni verziji se je to zgodilo še pred praznovanjem 60. rojstnega dne moje tete Danice, po drugi pa se je to zgodilo šele po njeni zabavi v Peklu (pri Borovnici).
Vse do takrat sem neizmerno rad izzival in se pogosto spraševal, kaj neki se skriva za naslednjim ovinkom. Že od nekdaj me je namreč glodalo, kdo bo tako drastično in usodno posegel v moje življenje. Me totalno obrnil in iztiril. Iz ustaljenih šin življenja.
Zakaj me je to tako zanimalo? Ker sem se bal ključne spremembe? Biti odgovoren, manj egoističen, razumeti še koga razen sebe?
Kako prav je bilo, da sem počakal ter da nisem nikoli prav zares obupal. Da sem preskočil vrsto avtobusov ter počakal na tistega, na katerem se odtlej tako udobno peljem. In s katerega ne mislim več – izstopiti.
To je moj sanjski avtobus, ki ga družno popravljava, na njem pa z užitkom spremljava vse potnike, tiste malo večje in tiste malo manjše, v katerih se seveda pretakajo tudi najine slabosti, a so na dobri poti, da zrastejo v očarljive ljudi.
Vsak ugriz je ukrojen po meri tistega, ki nam je usojen.
Tistega septembrskega večera, ali je bilo to pred tetinim praznovanjem ali ne, o tem bi se dalo razpravljati, jaz sem prepričan, da je bil to tisti torek takoj za tem, ona pa pravi, da je bil pred tem, skratka, bil je torek in zaslutil sem, da držim v rokah – škrnicelj moje sreče.
Nenadoma me je postalo strah. Ker je življenje viselo na nitki, je moj naslednji odziv prispel tudi tako pozno: »Nekoč rad videl bi te spet.«
Sedela sva na Špici in pogledovala v oktobrsko nebo. Tam je bila luna in tam so bile zvezde. Takle čas je moral biti. In že takrat je bilo jasno, da naju vesolje neizmerno privlači, le da ga ona veliko bolje razume.
Opazil sem, da so jo tudi moji štosi še kar vzradostili. Všeč mi je bilo, da se ob njih ni krohotala. Ampak se je kot stolp iz Pise povesila rahlo naprej, na obrazu se ji je tudi takrat izrisal nasmeh, potem pa me je že v naslednjem hipu s kotičkom svojega sijočega očesa poiskala po prostoru.
Mislim, da je pomemben čar tudi v njenem ugrizu. Ta je namreč drugačen kot moj, še zdaleč ni klasičen, in tudi to mi je tako silno všeč!
Menim, da je vsak ugriz ukrojen po meri tistega, ki nam je usojen. Ko se vzpostavi njen – zavlada mir na svetu.
