Komentar Lovra Kastelica: Sezona lova
Glavna brežiška ulica je bila tik pred vstopom v leto 1993 polna bleščave in okrog stojnic se je trlo ljudi. Nekje v ozadju je potekal pester spremljevalni program, Čudežna polja, Plava trava zaborava, Alfi Nipič s svojimi muzikanti, z ansamblom Melos je prepevala tudi Helena Blagne, publika pa je menda še posebno toplo pospremila prav našo tokratno junakinjo.
Čas okoli novega leta je tudi obdobje, ko predvsem glasbeniki in igralci ne poznajo oddiha. In tudi naša, tedaj 54-letna zvezdnica je bila na polno zaposlena. Če že ni nastopala, pa so kot po tekočem traku uprizarjali njene vrhunske predstave za otroke. Generacije otrok, tudi moja, so zrasle prav ob njenih pravljičnih junakih.
Tudi zaradi njene izjemne literarne zapuščine smo postali ponosni nasledniki njenih Slovenceljnov.
Danes smo stari približno 40 do 50 let in smo postali tudi zaradi njene izjemne literarne zapuščine ponosni nasledniki njenega edinstvenega ljudstva Slovenceljnov, kot ga je že v osemdesetih poimenovala in po svoje izumila.
In ker so se njene pravljice obdržale tudi na naših domačih knjižnih policah, jih z veseljem beremo tudi našim otrokom. Zato držimo pesti, da bodo postali tudi naši nasledniki dovolj domišljavi in samoljubni ter da se bodo tudi oni naučili gledati na svoje bližnje zviška kot na kakšne Liliputance, sebe in vse tiste tiče iz svojega gnezda pa postavljati na piedestal ter jih impresionirati s svojo nedosegljivo veličino.
Držimo pesti, da se bo nekaj podobnega zgodilo še kdaj, kot se je na zadnji državni proslavi na predvečer slovenskega kulturnega praznika. Ter da bo Prešernovim nagrajencem še kdo v prihodnje ukradel njihov šov. Da ne bomo nikoli več protestirali proti tistim, ki imajo moč in oblast, ter da bo umetnost samo še režimska, slovenceljska, izrabljena za klasično politično agitacijo.
In ko je naša slavna kozoroginja tedaj javno dejala, »so stvari, ki jih je treba sovražiti«, je tudi dokončno odprla sezono lova na tiste, ki jih ne maramo. Ta sezona pa še kar traja.
Gospa je namreč že pred desetimi leti pokazala s prstom, koga sovraži, svoje dejanje pa upravičila s tem, da čuti to sovraštvo tudi kot državljansko dolžnost. Z mesta prve dame slovenske sodobne poezije in dežurne upornice je dala svojim Slovenceljnom v tistem dovoljenje, da upravičeno sovražijo.
Pa še o tem, kako se časi spreminjajo: če je v začetku devetdesetih še javno razmišljala, da bi se deklarirala za južnjakinjo in na tak način prišla do družbenega stanovanja v Ljubljani, danes zastonj biva v prestižnem domu za starejše občane v Trnovem.
