Komentar Lovra Kastelica: Siniša in Borut

Ko sem tisti dan izvedel, da je umrl dolgoletni športni novinar Dela Borut Šauta, me je prizadelo bolj, kot sem si mislil. Tudi zato, ker je v življenju vse tako povezano. Mahoma sem se spomnil obdobja, bilo je okoli sarajevskih olimpijskih iger, ko sem po letu dni premora ponovno pomislil na dudo. Legenda pravi, da mama še slišati ni hotela o tem. Ker pa sem bil tako tečen, je slednjič popustila, »prav,« je dejala: »Tukaj imaš denar, pojdi si jo kupit!«

Stala sva pred Centromerkurjem, ko sem na njeno popolno presenečenje pograbil denar ter smuknil v veleblagovnico, našel primerno dudo, z njo pa že kmalu zatem ves srečen pritekel do osebe, ki me je že nestrpno čakala. Po svoje je morala biti zadovoljna, da ima sina, ki si je šel že pri štirih letih nekaj čisto sam kupit, obenem pa je bila gotovo v skrbeh, češ, spet ga bo treba odvajati od tega čudežnega pripomočka.

Starši so mi že zelo zgodaj zaupali: ne nazadnje hodim v trgovino že skoraj 90 odstotkov svojega življenja, od male šole oziroma vse od tistega trenutka, ko sem naročilo – deset jajc – razumel drugače in s skrajnimi močmi domov prinesel ne le 10 jajc, pač pa kar deset škatel oziroma 100 jajc, zaradi česar je moral Jože potem z vnukom nazaj v trgovino, se opravičiti in odvečna jajca tudi vrniti.

Kaj pomeni smrt, sem prvič izvedel v zadnjih izdihljajih leta 1987, ko je zaradi infarkta odšel edini dedek, ki sem ga poznal. Ker sem le nekaj mesecev pozneje izgubil še sestro, je čisto mogoče, da sem hotel svoje rosno mlade in še neizdelane misli z nečim zamotiti in zaposliti, zamotil in zaposlil pa sem jih z evforičnim zapisovanjem in prepisovanjem vseh mogočih športnih rezultatov, tudi tistih s seulske olimpijade.

Ker pa je takšno početje le redkokdo razumel, so seulski zapiski brez moje vednosti že kmalu končali v smeteh. Bil sem silno užaljen, a pripravljen storiti vse, da jih pridobim nazaj. Poklical sem na športno uredništvo Dela ter se dogovoril, da mi bodo pripravili vezano izdajo, iz katere bom lahko prepisal vse tisto, kar mi manjka.

FOTO: Jože Suhadolnik

Doma so mi dali žeton in še tisto poletje 1989 sem se z avtobusom odpeljal do Črne vdove. Pričakala sta me Siniša Uroševič in Borut Šauta. Kaj sta si mislila, raje ne pomislim, bila pa sta tako človeška, da sta mi razkazala uredništvo ter me popeljala v svet novinarstva, ki ni potem nikoli več ugasnil. Še več, kadar nas je pot peljala mimo Črne vdove, sem s prstom vselej pokazal na stavbo in že spet ponovil: »Nekoč bom tukaj delal!«