Komentar Lovra Kastelica: Slepi potniki

»Kranj je čudovito mesto! Žal pa ima en velik problem: v njem kar mrgoli invazivne tujerodne vrste!«

Kaj je imel v mislih tvorec tega citata? Je imel harlekinske polonice, ki že izrivajo našo avtohtono vrsto polonic? Nemara tigraste komarje, prenašalce izjemno nevarnih virusnih bolezni, ki jih prej nikoli nismo imeli, zdaj pa so že čisto preveč moteči? Želvo rdečevratko, ki jo je imel naš človek najprej za hišnega ljubljenčka, potem pa jo je spustil v naravo, zaradi česar je že skoraj izpodrinila našo avtohtono močvirsko sklednico? Španskega lazarja, ki pustoši vrtove in nima naravnega sovražnika? Kar je značilno sicer za vse invazivne prišleke, tudi za nutrije, ki se prehranjujejo z redkimi vrstami rastlin in ogrožajo pestrost naravnega okolja.

Kdo ve, mogoče pa je imel v mislih invazivne tujerodne rastline, dresnik, ambrozijo, rozgo, dežen, ki tako kot še mnoge druge ogrožajo biotsko raznovrstnost, s seboj pa prinašajo eksotične bolezni in zajedavce. Res je, dokler ostajajo znotraj meja, so lahko povsem čudovito okrasje, če pa pobegnejo, tedaj videz pokrajine popolnoma spremenijo in izmaličijo.

Spomnil sem se pogovora s Francem Petrovčičem, začetnikom urbanega čebelarstva pri nas. »Prihaja azijski sršen, ki je resnično strah in trepet. Nisem ga še videl. Menda se nam je še najbolj približal na avstrijsko-madžarsko-slovaški tromeji, sto kilometrov zračne linije proč. Sicer pa je prišel v Evropo v glinenih posodah, ki so jih iz Kitajske pritovorili v Francijo.«

Natanko 20 let mineva, odkar so ga, kot pravi ena izmed teorij, kot slepega potnika namenoma poslali v Evropo. »Gre za invazivno vrsto, ki jo strahoma pričakujemo.« Poskrbela naj bi za nesluten pomor naše kranjske sivke.

Pa še to je dejal, da naš sršen niti približno ni tako nevaren, da kdaj pa kdaj že pobere kakšno čebelo, v splošnem pa je zagotovilo, da je čebelji panj varen.

Invazivne vrste se namreč ne prilagajajo. Podobno je bilo tudi z nutrijami. Šele ko so se že čisto preveč razpasle, so sledili ukrepi. Pa še takrat so se našli nekateri, ki so jih hoteli reševati, češ da prinašajo pestrost.

Takšno razmišljanje pa je povsem v nasprotju z uradno definicijo, ki pravi, da invazivne tujerodne vrste rastlin in živali s svojo ustalitvijo in širjenjem ogrožajo biotsko raznovrstnost. Kar pomeni, da invazivne vrste ne vnašajo, pač pa ogrožajo pestrost, ki je bila prej prisotna. S širjenjem takšnih vrst pa naposled izgublja tudi tista vrsta, ki je tam že od nekdaj.