Komentar Lovra Kastelica: Šnelkurz

Državni zbor je sprejel novelo zakona o zaščiti živali, ki je uzakonila tudi vlogo nekakšnega živalskega policista, ta pa je že začel veselo odkrivati ter prijavljati vsa možna mučenja in zanemarjanja živali.

Kdo se bo skrival za živalsko policijo, smo od nevladnikov izvedeli sicer že na julijski javni predstavitvi mnenj: »Smo samo ljudje, ki zaznamo, morda prej kot kdo drug, da žival trpi. Smo glas živali, ki nimajo daru govora, imajo pa čutila. Mi govorimo namesto njih, saj njihovega glasu ne slišijo tisti, ki bi ga morali že po službeni dolžnosti.«

10.800 ur usposabljanja na veterinarski fakulteti je po novem primerljivih s 40-urnim tečajem, s katerim bodo živalski policisti poslej z vso pravico lomastili po slovenskem podeželju, vstopali v hleve in na dvorišča kmetij ter za prvim grmovjem preštevali krave, ki stojijo jeseni v blatu, pozimi zmrzujejo, poleti pa se pasejo na prevročem soncu.

Morda bi bila ta ideja celo smiselna, če bi bila enakomerno razpršena na vse poklice. Ne nazadnje imamo kronično pomanjkanje inšpektorjev, težav pa toliko, da se iz njih že ne vidimo več. S podobnimi šnelkurzi bi lahko Slovenci postali dovolj usposobljeni, da bi množično prijavljali sumljive zdravnike, učitelje, pravnike, policiste, avtomehanike, gradbenike ... tudi nevladnike.

Ker je lahko v takšnem vzdušju že vsak sumljiv, bi bila vsesplošna mobilizacija po svoje nujna. V takšni družbeni klimi bi bili tovrstni šnelkurzi zato kar pravšnje orodje, s katerim bi uresničevali svojo potrebo po špecanju in izkoreninjenju korupcije.

Sicer pa bo marsikdo, ki si tega doslej ni upal, lahko odslej rejcem mirno odpredaval, kako ravnati z živalmi, kar bi lahko razumeli tudi kot višek nesramnosti do stroke in rejcev, pa tudi do tistih, ki živijo že od mladih nog z živalmi. Eden takšnih je tudi Cvetko Milavec, ki ima na Planini več kot 200 glav živine. Izvedeli smo, da živalska policija ni nič novega, saj ljudje, ki z živinorejstvom nimajo nobene zveze, pri njem že več kot deset let iščejo napake in so ga prijavili še vsakič, ko so zagledali kakšno izmed njegovih krav v blatu.

»Bili so časi, ko so bile krave v hlevih in so bili ljubitelji živali proti temu, da so krave ves čas privezane. Takrat so vpili, da jih je treba spustiti, zdaj, ko smo jih rešili hlevov, pa jim že spet ni prav. Ni jim všeč, da so od dežja premočene, ni jim všeč, kadar so na soncu, ob tem pa se nočejo zavedati, da so krave prav tam, kjer jim najbolj paše. Da je krava v blatu ali do kolen v vodi, jo še najmanj moti.«