Komentar Lovra Kastelica: Solze v nebesih
I Hate Myself and I Want to Die je bil delovni naslov zadnjega albuma skupine Nirvana. Kurt Cobain ga je po prigovarjanju drugih sicer opustil, niti približno pa ni opustil misli o predčasnem zaključku svojega življenja. Že nekaj mesecev po izidu albuma, ki je bil sploh moja prva zgoščenka, jo je tudi uresničil. Pravzaprav je moral 27. februarja 1994 nastopiti le še v razprodani Hali Tivoli. Glasnik moje generacije tisti večer ni rekel niti besede, še več, v Ljubljani je igral dejansko kot človek, ki se namerava ubiti. In res, že 18. marca njegova žena pokliče na policijo: »Samomorilen je; zaklenil se je v sobo; pri sebi ima pištolo!« Takrat se še ni. Počil se je takoj po veliki noči.
V teh dneh pred veliko nočjo so se nasploh dogajale stvari, ki povedo, da je življenje res, kot pravi 65-letna Lory Del Santo, »kot na kakšni gugalnici, gor, dol, sreča, nesreča«. Ob čemer dodaja, da je bilo vseeno vredno živeti. Pa čeprav je izgubila že tri sinove: eden je padel iz 53. nadstropja, drugi se je rodil tri mesece prezgodaj, mrtev; tretji je storil samomor že pri devetnajstih.
Po smrti njenega prvega otroka je Eric Clapton napisal tudi eno najbolj ganljivih balad – Tears in Heaven (Solze v nebesih). Ne nazadnje je bil kitarski bog tudi oče tega cicibana, ki mu je posvetil čisto premalo časa, za kar se mu, kot pravi, še dandanes opravičuje. Da bi končno videl svojega očeta, ga je Lory – za veliko noč 1991 – tudi pripeljala v New York.
Eric ga je brž odpeljal v cirkus, in ko sta se vrnila, je bil čisto raznežen: »Šele zdaj razumem, kaj pomeni imeti otroka in biti oče.« Vse to je spoznal le dan pred sinkovo smrtjo, 20. marca.
Deček se je igral z varuško skrivalnice in razigrano tekal po dnevni sobi. Tam pa je bilo tudi okno, ki je segalo od stropa do tal. In ravno tisto jutro ga je moral hišnik očistiti. Namesto da bi ga zaprl, je raje razlagal Conorjevi mami, naj popazi na sina. V tistem pa je otrok stekel – naravnost skozi okno. Ter pri štirih letih končal na sosednji stavbi, 49 nadstropij nižje.
V torek, 19. marca, sem starejšo hčer povabil na pokopališče. Prižgat svečko. Za Nežko. Stara bi bila 36 let. Večkrat pomislim nanjo in premišljujem od tega, kam neki bi jo popeljala življenjska pot, do tega, ali bi jo usoda res pahnila v pravo okolje, predvsem pa, ali smo prostor, ki nam ga je odstopila, izkoristili na najboljši možni način. Ne vem, ali bi poslušala Nirvano ali Claptona, vem pa, da bi bila očarana nad glasom svoje sestre.
