NA KOŽO
Komentar Lovra Kastelica: Spomenik žrtvam covida-19
Kar nekaj generacij bo treba, da se bomo naučili, sprejeli, razumeli.
Odpri galerijo
FOTO: Foto: Dejan Javornik
V zavetju tiste noči so se med nas prikradle najslabše možne stvari. Na plan je privrela človeška žival, lačna maščevanja in krvi. Nikoli se nam ni uspelo prav zares opravičiti.
Če je bila beseda oprosti poslej samo še beseda, nevredna svojega pomena, je bila sprava do kraja izmaličena misija. Spravljivost pomeni le še nazadnjaško kategorijo, niti malo progresivno.
Ljudje smo že utrujeni od vseh mogočih pogrevanj. In prestrašeni, saj visi nad nami kar naprej to večno vprašanje, ali bi bili lahko zgodovina in resnica tudi drugačni?
Zato vlagamo neizmerne količine truda, sredstev pa tudi znanja za uveljavitev pravilne interpretacije ene same resnice. Odkar smo postali žrtve družabnih omrežij, je postalo vse tako ali tako samo še stvar interpretacije.
Po eni izmed interpretacij bi moralo priti do korenitih sprememb. A si sprememb tradicionalno ne želimo. Kar se Janezek nauči, to Janezek zna. Na obzorju zato ni zaznati prav nobene volje, da bi se morali po toliko letih še enkrat učiti, sprejeti, razumeti.
Kar nekaj generacij bo treba, da se bomo naučili, sprejeli, razumeli.
Če le ne bo takrat že prepozno. In se bomo morali učiti nekaj čisto tretjega ...
Izhajam namreč iz vedenja, da se je za komaj polnoletno generacijo Z, ki vse ve in vse zna, zgodovina začela šele z njihovim rojstvom. Za njih je, tako pravijo, Matjaž Kek daleč najboljši selektor, Srečko Katanec pa daleč najslabši. Obrazložijo, da je Keku uspelo priti na svetovno prvenstvo, Katancu pa ne. Ko jim poveš, da se je Katanec še pred njihovim rojstvom uvrstil kar na dve veliki tekmovanji, Kek pa le na eno, se jim sesuje (dotedanji) svet.
Ker si nihče ne želi takšnega sesutja, se bo boj za interpretacijo nadaljeval. Lažje je živeti v zmoti, kot pa jo priznati.
Na Spomenik žrtvam vseh vojn, ki po eni interpretaciji ustvarja iluzijo sprave, po drugi pa njeno spodbujanje in obujanje, smo čakali predolgo. Kot da mrtvi sploh ne bi obstajali.
Glede na histerijo, ki nam vlada v času koronske krize, nespoštovanja ukrepov, zaradi česar imamo vsak dan za avtobus mrtvih, je jasno, da smo naše udobje postavili pred zdravje drugih. V trajni opomin, ko smo želeli razvrednotiti ukrepe, češ da umirajo samo tisti s pridruženimi boleznimi, bi bilo treba postaviti tudi Spomenik žrtvam covida-19. Ker je naša empatija tako na psu, ga najbrž ne bomo nikoli dočakali.
Če je bila beseda oprosti poslej samo še beseda, nevredna svojega pomena, je bila sprava do kraja izmaličena misija. Spravljivost pomeni le še nazadnjaško kategorijo, niti malo progresivno.
Ljudje smo že utrujeni od vseh mogočih pogrevanj. In prestrašeni, saj visi nad nami kar naprej to večno vprašanje, ali bi bili lahko zgodovina in resnica tudi drugačni?
Kar nekaj generacij bo treba, da se bomo naučili, sprejeli, razumeli.
Zato vlagamo neizmerne količine truda, sredstev pa tudi znanja za uveljavitev pravilne interpretacije ene same resnice. Odkar smo postali žrtve družabnih omrežij, je postalo vse tako ali tako samo še stvar interpretacije.
Po eni izmed interpretacij bi moralo priti do korenitih sprememb. A si sprememb tradicionalno ne želimo. Kar se Janezek nauči, to Janezek zna. Na obzorju zato ni zaznati prav nobene volje, da bi se morali po toliko letih še enkrat učiti, sprejeti, razumeti.
Kar nekaj generacij bo treba, da se bomo naučili, sprejeli, razumeli.
Če le ne bo takrat že prepozno. In se bomo morali učiti nekaj čisto tretjega ...
Izhajam namreč iz vedenja, da se je za komaj polnoletno generacijo Z, ki vse ve in vse zna, zgodovina začela šele z njihovim rojstvom. Za njih je, tako pravijo, Matjaž Kek daleč najboljši selektor, Srečko Katanec pa daleč najslabši. Obrazložijo, da je Keku uspelo priti na svetovno prvenstvo, Katancu pa ne. Ko jim poveš, da se je Katanec še pred njihovim rojstvom uvrstil kar na dve veliki tekmovanji, Kek pa le na eno, se jim sesuje (dotedanji) svet.
Ker si nihče ne želi takšnega sesutja, se bo boj za interpretacijo nadaljeval. Lažje je živeti v zmoti, kot pa jo priznati.
Na Spomenik žrtvam vseh vojn, ki po eni interpretaciji ustvarja iluzijo sprave, po drugi pa njeno spodbujanje in obujanje, smo čakali predolgo. Kot da mrtvi sploh ne bi obstajali.
Glede na histerijo, ki nam vlada v času koronske krize, nespoštovanja ukrepov, zaradi česar imamo vsak dan za avtobus mrtvih, je jasno, da smo naše udobje postavili pred zdravje drugih. V trajni opomin, ko smo želeli razvrednotiti ukrepe, češ da umirajo samo tisti s pridruženimi boleznimi, bi bilo treba postaviti tudi Spomenik žrtvam covida-19. Ker je naša empatija tako na psu, ga najbrž ne bomo nikoli dočakali.
