NA KOŽO
Komentar Lovra Kastelica: Svet, ki je izginil
V Sloveniji je 57 tako mrtvih naselij, kjer ni več žive duše.
Odpri galerijo
FOTO: Milan Glavonjić
Še vselej, ko sem praznoval svoj god, so se svetemu Lovrencu oči močno orosile. Kadar ni oblačno, se lahko okoli 10. avgusta ta svetnik tako razjoče, da se njegove solze spreminjajo celo v utrinke. Pravzaprav se je treba samo umakniti pred svetlobnim onesnaženjem in že smo sredi najspektakularnejše predstave. Le stran od ljudi je treba.
Zato še kako verjamemo piranskemu župniku Zorku Bajcu, da je biti takrat najlepše nekje prav pod Javornikom, nad katerim se menda vije na milijone utrinkov. Rojen je bil namreč v Kanjem Dolu, kjer danes ne živi nihče več. V Sloveniji je 57 tako mrtvih naselij, kjer ni več žive duše; to so namreč ti kraji, kjer nihče noče več (po Abitantih, sinonimu za opustela naselja) – abitati, prebivati.
Kakšno nasprotje, da Bajc deluje danes v bistvu v najgosteje naseljenem naselju pri nas, v Piranu, kjer živi na enem kvadratnem kilometru površine kar 5360 prebivalcev! Če bi hoteli tako na gosto naseliti celotno Slovenijo, bi živeli v državi s 109 milijoni prebivalcev, v deželici na južni strani Alp pa bi se nas tedaj trlo kot v Etiopiji ali pa na Filipinih?!
»Da sem se rodil še v času, ko ni bilo elektrike, ob sveči in petrolejki, pa čeprav je bilo to le dobrih petdeset let nazaj, se zdi kot neka prazgodovina. Pa saj se zdi tudi meni naravnost fantastično, da pride človek v pol stoletja od sveče do prenosnika in pametnega telefona, res, kako neverjeten preskok je to!« je zadnjič razpredal Bajc.
Burja v teh koncih med Javornikom in Nanosom ustvarja tudi po več metrov visoke zamete in nekatere domačije so za več tednov odrezane od sveta. Življenje je bilo res pasje, morda prav zato tudi ime Kanji Dol, pes je v italijanščini namreč – cane.
Tako pasjemu življenju, brez elektrike in vode, pa sta daleč od hrupa sodobnega vrveža vse do zadnjega kljubovali tudi 93-letna Pepca in 74-letna Malka Bezeljak. O teti in njeni nečakinji je Bajc pred 20 leti posnel tudi 15-minutni film, naslovil ga je Svet, ki izginja.
Štirna namesto pipe, namesto sodobnega starinski likalnik na oglje, sveča namesto žarnice. »Moje želje so bile, da bi se izpolnile. Pa se največkrat niso,« je v tistem dejala Malka. »Vse je minilo, vse!«
Nekateri so pomrli, spet drugi odšli. Naposled sta ostali sami. Obsojeni na smrtno posteljo. V svetu, ki je izginil. Pred našimi očmi. Le lučaj od otopelega sveta. Ki tudi utrinkov ni več sposoben opaziti.
V Sloveniji je 57 tako mrtvih naselij, kjer ni več žive duše.
Zato še kako verjamemo piranskemu župniku Zorku Bajcu, da je biti takrat najlepše nekje prav pod Javornikom, nad katerim se menda vije na milijone utrinkov. Rojen je bil namreč v Kanjem Dolu, kjer danes ne živi nihče več. V Sloveniji je 57 tako mrtvih naselij, kjer ni več žive duše; to so namreč ti kraji, kjer nihče noče več (po Abitantih, sinonimu za opustela naselja) – abitati, prebivati.
Kakšno nasprotje, da Bajc deluje danes v bistvu v najgosteje naseljenem naselju pri nas, v Piranu, kjer živi na enem kvadratnem kilometru površine kar 5360 prebivalcev! Če bi hoteli tako na gosto naseliti celotno Slovenijo, bi živeli v državi s 109 milijoni prebivalcev, v deželici na južni strani Alp pa bi se nas tedaj trlo kot v Etiopiji ali pa na Filipinih?!
»Da sem se rodil še v času, ko ni bilo elektrike, ob sveči in petrolejki, pa čeprav je bilo to le dobrih petdeset let nazaj, se zdi kot neka prazgodovina. Pa saj se zdi tudi meni naravnost fantastično, da pride človek v pol stoletja od sveče do prenosnika in pametnega telefona, res, kako neverjeten preskok je to!« je zadnjič razpredal Bajc.
FOTO: Milan Glavonjić
Burja v teh koncih med Javornikom in Nanosom ustvarja tudi po več metrov visoke zamete in nekatere domačije so za več tednov odrezane od sveta. Življenje je bilo res pasje, morda prav zato tudi ime Kanji Dol, pes je v italijanščini namreč – cane.
Tako pasjemu življenju, brez elektrike in vode, pa sta daleč od hrupa sodobnega vrveža vse do zadnjega kljubovali tudi 93-letna Pepca in 74-letna Malka Bezeljak. O teti in njeni nečakinji je Bajc pred 20 leti posnel tudi 15-minutni film, naslovil ga je Svet, ki izginja.
Štirna namesto pipe, namesto sodobnega starinski likalnik na oglje, sveča namesto žarnice. »Moje želje so bile, da bi se izpolnile. Pa se največkrat niso,« je v tistem dejala Malka. »Vse je minilo, vse!«
Nekateri so pomrli, spet drugi odšli. Naposled sta ostali sami. Obsojeni na smrtno posteljo. V svetu, ki je izginil. Pred našimi očmi. Le lučaj od otopelega sveta. Ki tudi utrinkov ni več sposoben opaziti.
