Komentar Lovra Kastelica: Tihi favorit

Tisto zimo smo imeli v Gorjah šolo v naravi: smučali smo na Zatrniku ... Že na daleč se je videlo, kdo zna zavijati. Ne le po smučarskem znanju, že na daleč se je videlo tudi po opremi. Prednjačila sta Žvan in Kvas.

Imel sem izposojene smučarske hlače z naramnicami, ki so bile v svoji turkizni barvi videti že takrat za časom. Smuči, danes bi veljale za smukaške, sem imel svoje. Večer pred odhodom jih je serviser Jaka še dodatno nabrusil. Robniki bi torej morali zdržati ...

Sočasno je potekalo tudi svetovno prvenstvo v alpskem smučanju. Tako kot v teh dneh so ga organizirali v Saalbachu. Ves čas sem imel zato občutek, da smo ena velika reprezentanca in da smo prišli, ne v Gorje, pač pa v Saalbach. To šolo v naravi sem tudi dojel tako: kot zbor najboljših smučark in smučarjev sveta!

Že od samega začetka sem se počutil kot tihi favorit. Ki bo nekje iz ozadja napadal ter presenetil širšo javnost. Potem pa se je zapletlo že pri uvodnem razvrščanju po skupinah: uvrstili so me v četrto. Naj obrazložim: v peti so bili nesmučarji.

Kar nekaj časa sem rabil, da sem se sprijaznil, da bom moral kot tihi favorit, ki je poznal vso statistiko tekem svetovnega pokala, kraljevati v skoraj najslabši skupini. Prepričal sem se šele, da mi bo manj stresen trening prišel še kako prav pred ključnim nastopom ...

Na sporedu je bil na dan, ko je Bokalova osvojila še zadnje jugoslovansko odličje v alpskem smučanju. Pričakoval sem, da se bomo udarili vsi skupaj, a se je organizator odločil drugače: pomerili smo se po kakovostnih razredih.

Samozavest se mi je že spet povrnila: bil sem hudo našpičen. Nekaj snega sem si vrgel za vrat in se udaril po stegnih. Že na startu sem se počutil kot Eberharter, ko pa sem se pognal po strmini, sem imel občutek, da zavijam kot Nierlich. Vozil sem brez napake: kakšni so bili vmesni časi, ne vem. Ker pa sem se počutil tako suvereno, sem vozil tudi malo bolj na okroglo. Odstopiti res nisem hotel: le zakaj bi tvegal, če pa sem bil na papirju za razred boljši.

Na podelitvi priznanj sem stal – na drugi stopnički. Tudi to, da sem na startu udaril s palicama enako kot Heinzer, da sem v cilju dvignil roke kot Girardelli in pokazal svoje elanke kameri, ki je ni bilo, ni pomagalo. Boljša je bila Tratarjeva iz b razreda.

Nekaj mi je zmanjkalo. Mogoče sem napačno tempiral formo; morda sem si preveč želel; ali pa sem samo klonil pod težo bremena, ki ga je nosil nekdo, ki ni bil nikoli (tihi) favorit.