Komentar Lovra Kastelica: Tuja pomoč

Slovenija je imela ob koncu leta 1991 nekaj več kot tisoč podzakonskih predpisov. Danes jih imamo že več kot 22 tisoč. V vseh teh letih smo dobili najmanj dva nova pravna akta na dan, vsak nov pravni akt pa pomeni le še več administrativnih ovir in le še več regulacije, prav breme državne regulacije pa nas tlači že od nekdaj, to je pokazala tudi lestvica konkurenčnosti WEF, ki je Slovenijo med 141 državami postavila na skromno 126. mesto.

Da se utapljamo v vse večji birokraciji, pa poskrbi kar država in njen mogočni aparat, ne nazadnje je javni sektor tudi naša največja panoga, ta pa zaposluje že četrtino celotne delovne sile, 250.000 delovno aktivnih ljudi (Surs). In če ne bi zaposlovali tujih delavcev (teh je že 148 tisoč), bi imel javni sektor pod svojo streho že čez 30 odstotkov vseh delovno aktivnih.

Kaj pa bi se zgodilo, če bi od vseh delovno aktivnih odšteli teh 250.000 uslužbencev javnega sektorja? Dobili bi številko 685.000, kolikor je tistih, ki v zasebnem sektorju z rednim plačevanjem davkov ne preživljajo zgolj vseh upokojencev (650.000), otrok in mladostnikov (380.000), za delo zmožnih in nezmožnih socialnih upravičencev (prejemnikov denarne socialne pomoči je okoli 50.000), pač pa tudi tistih, ki tako zavzeto regulirajo in postavljajo administrativne prepreke, pri tem pa zaslužijo v povprečju (2645 evrov bruto) celo 365 evrov več od teh, ki jih preživljajo.

Ker je javni sektor tako obsežen in potraten, zahteva tudi vse večjo maso za plače. In če smo za plače zaposlenih v javnem sektorju leta 2000 namenili milijardo in 850 milijonov, 2015. tri milijarde in 360 milijonov evrov, smo lani že pet milijard in 785 milijonov. Vztrajno večanje te vreče pa privede do krivične razporeditve pritiska na delovno aktivno prebivalstvo: je pošteno, da 35 odstotkov ljudi nosi tolikšno breme te družbe?

Če se ne bi v lanskem letu zaposlilo prvič več tujih kot slovenskih državljanov, bi breme te družbe nosilo še veliko manj ljudi. Slovenski državljani so zaradi vse ostrejšega tempa, ki ga narekuje država s svojo armado birokratov, namreč že tako utrujeni, na kar kažejo tudi težaška dela, ki se jih skorajda ne gremo več, na kar kaže tudi – porazna demografija. Čeprav so nam na pomoč priskočili tisti, ki so pripravljeni plačevati davke, reševati gospodarstvo, s tem pa naše penzije, socialne prejemke, javni sektor, se obnašamo do njih skrajno sužnjelastniško ter jih imamo celo za tako manjvredne, da smo jih pripravljeni, kot v primeru Filipincev, sramotno izkoriščati.