Komentar Lovra Kastelica: Velika zamenjava

Več sto tisoč priseljencev vsako leto nezakonito vstopi v Evropo. Mnogim je cilj Francija. Ko sem v eseju, ki ga je napisal Guy Milliere, avtor 27 knjig o Franciji in Evropi, opazil podatek, da so že vse od leta 2000 deležni finančne pomoči in brezplačne zdravstvene oskrbe, do katere nimajo dostopa niti francoski državljani, nisem bil presenečen, da se jim dogajajo nemiri. Zadnji je bil zgolj najbolj divji, na kar kažejo tudi uradni podatki: 3915 aretiranih, med njimi 1244 mladoletnikov, 684 ranjenih policistov in gasilcev, milijarda evrov škode!

Nezakoniti priseljenci v Franciji so se leta 2021 podpisali že pod 48 odstotkov vseh kaznivih dejanj, storjenih v Parizu. Aretirani bi morali državo pri priči zapustiti, takšen je ukaz, a tega nihče ne spoštuje. Leta 2021 jih je državo zapustilo komaj 7 odstotkov.

Francija je medtem postala celo ena najbolj pesimističnih držav: nihče se ne počuti dobro, ne prišleki ne domačini, BDP na prebivalca je s petega zdrsnil na 23. mesto.

Sociolog Jerome Fourquet že piše o razpadu francoske družbe. Francija se je namreč v tem tisočletju – povsem spremenila. Ne le da se je na površje prebila prva milenijska generacija priseljencev, pred očmi jim izginjajo tudi ključna oporišča, tako religiozna kot zgodovinska, s pomočjo katerih so Francozi stoletja gradili svojo identiteto. Danes so cerkve prazne in tudi v šolah, kot pravi Fourquet, se ne poudarja več zgodovinskih trenutkov, tako pomembnih za Francijo. Po drugi strani pa se muslimansko prebivalstvo čedalje slabše asimilira v francosko družbo.

Da gre za Veliko zamenjavo (prebivalstva), se v Franciji ne sme govoriti. Čeprav podatki zadnjega popisa kažejo, da je že 40 odstotkov otrok, starih med 0 in 4 leta, priseljenskega izvora; da Francija letno sprejme okoli 400.000 novih priseljencev iz Afrike in Magreba ter da se iz države vsako leto izseli več deset tisoč Francozov; samo leta 2018 se jih je 270.000!

Ne sme se govoriti niti o 750 prepovedanih območjih, nekakšnih enklavah, o katerih govori sociolog Bernard Rougier in ki se razraščajo na obrobju velikih mest, vladajo pa jim priseljenske tolpe.

Kadar policija koga iz teh enklav aretira, poškoduje ali celo ubije, kot se je to zgodilo v primeru 17-letnega Nahela – ta je policistom prej že petkrat pobegnil, in to brez vozniškega izpita –, izbruhnejo neredi. Ker pa priseljenci predstavljajo tudi ogromen bazen volilnih glasov, politika molči in ne ukrepa.