Komentar Lovra Kastelica: Vič
Policija priznava, da se je število kaznivih dejanj v zadnjem času najbolj povečalo prav na območju ljubljanskega Viča, za kar 60 odstotkov!
Tudi sam sem v živo že večkrat videl, s kakšnimi težavami se morajo po novem spopadati zaposleni na bencinski črpalki na Dolgem mostu in kako nekateri izsiljujejo pred eno izmed trgovin blizu azilnega doma, pa niti ne bi več o tem, saj bi me slejkoprej doletela enaka usoda, kot je leta 1999 tudi Marjana Skumavca, če že ne največjega, pa vsekakor najbolj popularnega slovenskega novinarja.
Ljudje so komaj čakali na njegovo naslednjo Nočno kroniko, ki jo je ustvarjal več kot četrt stoletja. Tako dolgo jih je namreč navduševal z unikatnim novinarskim slogom, s katerim je lumpom vztrajno zbijal heroizem. Ne, ni jih sovražil: »Gre samo za to, da smo vsi lopovi in kurbe, le da imamo eni to srečo, da smo naredili ovinek okoli tega, eni so pa zagazili in ne morejo več – ne levo ne desno.« Zanj so bili – junaki nočne kronike.
O njih je poročal, ko se je še smelo na glas razglabljati o tegobah, ki so razjedale slovenski narod; danes pa bi bilo takšno početje politično povsem nekorektno!
Čeprav ni maral nobenega klera in ideologije, ga je naposled povozila ideologija, ki žrtvuje svobodo misli, svojo pravo podobo pa skriva za korektnejšimi izrazi. V nekem trenutku, ki ga lahko razumemo tudi kot prelomnico v slovenski publicistiki, so zato njegovo novinarsko delo, ki bi moralo biti del naše kulturne dediščine, razvrednotili na ksenofobno, »slabo užitno morilsko gradivo« (Kuzmanović), v isti koš pa pometali še na tisoče njegovih bralcev.
Salonski teoretiki, ki niso nikoli poskušali razumeti našega človeka, so tedaj pomendrali še zadnjega novinarskega boema, ki je po svoji službeni dolžnosti doživljal človekove nesreče v njihovih najhujših trenutkih, ki je protestiral proti zlu in človeškim ekscesom, obenem pa spodbujal k večji človečnosti.
Povozili so človeka, ki je že kmalu zaznal, da so se navade spremenile: »Ljudje so začeli piti vsak zase, takšnih debat, kot so bile včasih, ni več, ljudje samo še politizirajo, čvekajo bedarije, to pa ni več noben hec.«
Junake njegove Nočne kronike so slednjič zamenjali brezdušni brezimni liki, namesto prave realnosti pa je prostor zavzela birokratska, ta pa zahteva od posameznika nič drugega kot politično korekten oziroma daljinsko voden odnos do tistega, kar je takrat videl in doživel pri azilnem domu na Viču.
