NA KOŽO

Komentar Lovra Kastelica: Vlak je odpeljal

Čeprav so jim bile evropske vrednote povsem tuje, so vseeno želeli v Evropo.
Fotografija: Patrulje slovenskih policistov na reki Kolpi leta 2019. FOTO: Voranc Vogel
Odpri galerijo
Patrulje slovenskih policistov na reki Kolpi leta 2019. FOTO: Voranc Vogel

Brnenje samih tofašev na cesti je nenadoma preglasil neutolažljiv otroški jok. Odprl sem hotelsko okno in videl prizor, ki ga nisem nikoli več. Najprej sem pomislil, da se mi sanja. Pomel sem si oči, še bolje pogledal in opazil, da se je čez noč na trg usula ploha ležišč, čisto pravih postelj! Bilo jih je celo toliko, da jih nisem mogel prešteti. Nakar sem opazil, da so jokali v bistvu sami dečki. Nekdo iz ulice je opazil moj začudeni obraz in pokazal z rokama, kakor da je nekdo nekomu nekaj odrezal. Šlo pa je samo za cirkumcizijo.

Prebivalci Konye so bili že od nekdaj bolj pobožni od tistih iz drugih turških mest. Nič zato. Brezpogojno podpiram vsakršno spoštovanje in ohranjanje tradicije, na kateri sloni identiteta katerega koli ljudstva. Bolj me je motilo, da je bilo leta 1998 okoli mene toliko pobožnih, lojalnih, patriotskih in agresivnih, ki so želeli, da jim za vsako ceno uredim pot do Evrope. Čeprav so jim bile evropske vrednote povsem tuje, so vseeno želeli v Evropo.

Šest let pozneje sem bil v Maroku. Bilo je sredi ramazana. Pred nami se je pojavila velikanska peščena sipina, Erg Chebbi, ki sem jo čakal še iz otroških dni. Bouziane nam je pokazal pot, potem pa za plačilo ni zahteval denarja, pač pa alkohol. Sredi ramazana, ko se ljudje od zore do sončnega zahoda odrekajo hrani, pijači, kajenju, spolnim odnosom, grdim besedam in še gršim mislim, je sunit po duši potem na mah pogoltnil ves domači barjanski šnops. Čisto se mu je zmešalo: pod jasnim nebom je začel oponašati Hitlerja in na široko opisovati, kaj vse bi počel Evropejkam, kaj vse bi dal, da bi končno prišel k nam v Evropo. Podobno je razmišljala množica indijskih romarjev, ki so leta 2009 prišli na jug Indije v Kanjakumari ter se zbrali pred 41 metrov visoko skulpturo Valluvarja, kamor hodijo molit, da bi čim prej prišli v Evropo.

Danes se piše že leto 2023, več kot milijarda ljudi pa še srditeje trka na vrata stare celine.

S tem fenomenom se soočamo torej že četrt stoletja, razlika je le v tem, da se nekoč še ni dalo brez dokumentov preskakovati obmejnih ovir, politika zagotavljanja čim večje varnosti za tiste, ki potujejo brez dokumentov, pa še zdaleč ni bila ne modra ne modna.

Vse se je spremenilo leta 2015. Takrat se je po izvornih državah migracij seveda takoj razvedelo, da se sme čez mejo tudi na ilegalen način. Pa naj je Von der Leynova še tako glasna, »samo mi bomo odločali, kdo pride v EU in pod kakšnimi pogoji«, ta vlak prebežnikov je že zdavnaj odpeljal. V Evropo.

Predstavitvene informacije

Predstavitvene informacije