Komentar Lovra Kastelica: Volilna genetika
Na volitvah se vselej znajdemo za nekakšno špansko zaveso, v tišini lastne odločitve: komu podeliti svoj glas. Takrat nas preveva občutek, da glasujemo povsem sami in suvereno, po lastni vesti, neodvisno, predvsem pa, da takrat nihče ne vpliva na nas in na našo odločitev.
A glede na to, da je za naše obnašanje v odnosih v dobršni meri krivo tudi to, kako smo doživljali odnose v naših izvornih družinah, zato ne samo, da govorimo, hodimo, jemo in razmišljamo kot naši starši, na volitvah celo glasujemo kot oni!
V travmatičnih in stresnih trenutkih prihajajo tedaj na dan vselej eni in isti vzorci iz preteklosti. Pa je glasovanje na volišču res tako travmatična in stresna izkušnja, da potem (nezavedno) glasujemo tako kot naši vzgojitelji, na kar kažejo tudi rezultati številnih mednarodnih raziskav?
Tudi sam se že dolgo ukvarjam z vprašanjem, ali je res mogoče, da daleč stran od vseh možnih vplivov glasujemo enako. Ugotovitev je naslednja: če že ne iste stranke, pa zanesljivo obkrožimo tisto, ki se najbolj približa vrednotam, ki so nam jih vcepili že starši.
S povezavo družbenopolitičnih stališč staršev s stališči njihovih otrok se stroka ubada že 70 let. V tem času je bila ta povezava ugotovljena in dokazana že v več kot 100 empiričnih študijah. A šele od leta 2021 je jasno, da so si politična stališča med starši in njihovimi potomci podobna prav zaradi posledice genov, ki si jih delimo. In ne le okolja, v katerem živimo.
Na vprašanje, od kod izvirajo naša politična stališča, je odgovorila dansko-ameriška študija. Raziskavo so izvajali na 400 družinah pa tudi na njihovih potomcih, ki so jih dali v posvojitev in so bili starejši od 30 let, predvsem pa niso imeli stika s svojimi biološkimi starši. In dokazali so, da je bil vpliv genetike eden ključnih dejavnikov pri prenosu stališč obeh staršev na politično usmerjenost njihovih potomcev ter da vpliva celo z več kot 40 odstotki na naše volilne odločitve.
Ker o volilnih izidih, kot zdaj vemo, odločajo genetika ter naše privzgojene volilne navade, na zahodu že lep čas usmerjajo ogromna sredstva, a ne več za ideološko prepričevanje, pač pa za prepričevanje ljudi, da se volitev sploh udeležijo.
Dvomim, da se slovenski starši zavedamo vloge in moči, ki jo imamo pri tem, koga vse bodo volili naši otroci. V poplavi predvolilnih absurdov, manipulacij, konstruktov, vseh možnih laži in neizpolnljivih obljub ne bi smel tega nihče podcenjevati. Ne mi. Še manj pa oni.
