Komentar Lovra Kastelica: Vozni park

»Nekam hitro ga prodajaš,« je ošvrknil vozilo letnik 2020. A če bi vedel, iz kakšnega družinskega okolja izhajam po očetovi strani, gre namreč za okolje samih priučenih mehanikov, predvsem pa strastnih ljubiteljev voznega parka, bi tudi ta klepar gotovo razumel, da že krepko zaostajam za očetovim povprečjem, ta pa pravi, da je treba avte menjavati na vsaki dve leti in pol, ter da človek iz takšnega okolja hrepeni po novem vozilu že od tistega trenutka, ko sede prvič v novega.

Zgodovino naše družine po očetovi strani bi lahko opisali tudi skozi zgodovino njihovih avtomobilov. Ne nazadnje je bil že dedek Jože v zgodnjih šestdesetih tisti, ki se je lahko kot prvi v razširjeni družini pohvalil z avtom, bil je to fiat giardinetta, s katerim je okužil tudi oba sinova, sploh pa starejšega, ki je začel že kmalu zatem polagati ovinke z italijanskim motorjem znamke Cimatti in povzročati čisto prevelik stres babici Roži. Ko je šel v vojsko, je izkoristila prvo priložnost ter jadrno zamenjala sinov motor z rabljenim fičkom.

Domov je prišel potem leta 1970 in sklenil, da bo svoj prvi avto, kot je to počel že sloviti Carlo Abarth, povsem predelal in iz fička ustvaril – abartha. Vsak dan je hodil k prijatelju Sašu v avtomehanično delavnico, naposled pa postavil na cesto povsem doteranega fička, na zunaj čisto pravega abartha, »ki pa je potegnil le 95 na uro«. Moral bi ga še sfrizirati, pa mu je zmanjkalo tako volje kot denarja. Prodal ga je.

Do leta 1980 je imel še enega fička, pa amija, diano ter dva spačka; s spačkom je spoznal tudi mojo mamo. Nekaj dni pred mojim rojstvom je iz čisto pragmatičnega vidika sledil še nakup bolhe: »Kupili smo jo le zato, da smo jo takoj prodali, s tem pa dobro zaslužili.«

Naslednja v vrsti je bila stoenka 1300, ki jo je med vsemi vozil z daleč največjim užitkom: »Imela je italijanski motor in menjalnik, res fin zvok motorja; zaradi totalke sem jo zamenjal z diano.« Po eri treh katrc je prišla med nas – vredna kot fužinsko stanovanje – lancia Y10.

Na njegov poznejši vozni park je močno vplivala tudi gradnja hiše. Takole se je spreminjal: lada samara, peugeot 305, fiesta, visa, nissan sunny, čisto nov renault scenic, s katerim sem se učil tudi sam voziti, pa kia cerato, hyundai matrix, zdaj vozi opel zafiro. »Odkar ima vozniški izpit, je svoje avte menjal na vsaki dve leti in pol,« sem pripovedoval kleparju. »Pred mano, ki jih menjavam na vsaka štiri, ima zato že neulovljivo prednost!«