Komentar Lovra Kastelica: Z drugega planeta

V tistem času je potekal eksperiment s človeškimi dušami. Prispeval je, da se je močno spremenila socialna struktura prebivalstva: v kratkem času je kmečko prebivalstvo padlo s 60 odstotkov na 38.

Po vseh načrtih bi se moral na mestu kmečkega zdaj razbohotiti delavski razred, pa se ni, nasprotno, država se je prelevila v pravo kraljestvo birokratov, v njem pa je zavladal privilegiran uradniški razred. Ker se je ta že kmalu pogospodil, tudi ni bil več sposoben videti tistih spodaj, na primer, rudarjev. Ki so namesto nagrade za dobiček, ki so ga pošteno prigarali za podjetje, takrat dobili le brisačo. Na drugi strani pa je član okrajnega komiteja pobasal 160.000 din. Še več, ko se je nekemu rudarju zgodila nesreča, omenjeni član ni hotel posoditi avta za prevoz v bolnico, češ da bi ga lahko zamazal.

Opiti od funkcij niso mogli zaznati nezaupanja množic. In ker so bili z nekega čisto drugega planeta, se je na njihovo veliko presenečenje, 13. januarja 1958, zgodil tudi prvi štrajk v novi Jugoslaviji. Izvedli so ga prav zasavski rudarji, ki so kljub rekordni proizvodnji živeli v skrajno težkih razmerah.

Svetozar Vukmanović Tempo, tedanji minister za rudarstvo, se je na njihove težave odzval tako, da je naokoli govoril, da so rudarji itak drugorazredni ljudje, še več, nekaj dni pred stavko se ni hotel dobiti s trboveljskim delegatom Škrinjarjem. »Sem bil trikrat tam, pa nisem prišel do Tempa. Bil je res aroganten.«

Ker pa je bil tudi Tempo z drugega planeta, seveda ni mogel razumeti zahtev rudarjev, ki so jih strnili od prve, »to ni štrajk, ampak demonstracija proti birokraciji in gospodarskemu sistemu«, pa do zadnje devete točke, »želimo plačo«!

Sicer je Mihi Marinku uspelo rudarje že drugi dan zvabiti iz rovov, a je zavozil v trenutku, ko se je povzpel na govorniški oder. Ko so ga slišali že spet mečkati, so rudarji čisto ponoreli, mu prevrnili avto, nekdo je vzel sekiro, presekal kabel in ga končno utišal!

V Zasavju je vrelo, vrelo pa je, dokler niso v igro poslali daleč najbolj neugodnega igralca – Matije Mačka. »Na lastnih prsih gojiš gada!« je najprej siknil nesposobnemu Marinku, potem pa vzel stvari v svoje roke in dal policistom ukaz, naj nemudoma zatrejo vsak fizični napad. Sicer pa: »Če se rudarji ne bodo unesli, je na Trojanah že pripravljena vojska!«

S stavko je bilo pri priči konec. Tudi zato, ker je niso zatrle le grožnje, priprtja, izključitve iz partije, premeščanja.

Zadnjič se je Evropa poklonila vsem žrtvam totalitarnih režimov. Zato je prav, da se spomnimo tudi naših rudarjev.