Komentar Lovra Kastelica: Zavarovalničar naš

Kaj dela zavarovalničar, me je zadnjič vprašala. Opisati sem ji ga želel čim bolj razumljivo: »Če ne bi bilo njega in bi nam zgorela hiša, bi ostali še dolgo brez strehe nad glavo. In če ne bi bilo našega zavarovalničarja, avto pa bi se nam pokvaril, se še dolgo ne bi vozili, še dolgo,« sem poudaril. »Če ne bi bilo tega strica in bi zboleli, bi se kaj lahko zgodilo, da bi nam zmanjkalo denarja za zdravnika.«


Opisoval sem ji našega zavarovalničarja, slokega, milega in družinskega človeka. Večkrat sem ga videl, kako je otroke razvažal po njihovih pošolskih dejavnostih, vmes pa skočil še do kakšnega izmed svojih klientov in mu pomagal urediti, svetovati. Delal je noč in dan, bi se reklo. V mojih očeh je veljal za tiho in umirjeno osebo, s katerim sem govoril izključno o zavarovalnih policah. Njegov poklic nekakšnega akviziterja, ki si ustvarja piramido svojih odjemalcev, nikakor ne bi bil zame.

Spoznal sem ga prek zvez. In ta, ki mi ga je priporočil, ga je spoznal na enak način, kot sem ga sam. Naš zavarovalničar si je ustvaril prav lepo mrežo svojih klientov, ti pa so o njem govorili, da je zanesljiv, ustrežljiv, da ne nateguje in da mu ni težko odgovarjati na vprašanja, kar je na Slovenskem sicer silno redka vrlina.

Saj nas že starševska vzgoja pa tudi šolski sistem učita, naj se napačnih vprašanj ne postavlja. Postaviti napačno vprašanje je namreč nekaj najhujšega, kar se nam lahko zgodi. Samo spomnimo se, kako so se obnašali raznorazni obrtniki in uradniki, kadar smo jim zastavili napačno, neumno, neumestno in nepoznavalsko vprašanje. Le redko kateri mehanik, zidar, mesar, kdor koli, ki je ugotovil, da nimamo pojma, si je res vzel čas in nam brez arogance razložil, kaj potrebujemo za čim kvalitetnejšo storitev. Še največkrat so nas imeli za norca in nas prej ali slej finančno oželi.

Le zato, ker si v Sloveniji ne upamo spraševati. Ker se bojimo, da nas bo kdo imel za bebca, in ker se kakor ne spodobi. Kdor je študiral zunaj, denimo, dobro ve, da je v bistvu edina razlika med njimi in nami v tem, da si v tujini študentje upajo spraševati profesorje, slednjim pa tudi ni težko odgovarjati. Kot tudi našemu zavarovalničarju ni bilo nikoli. A če ne bi v petek prižgal televizije, bi že povsem pozabil nanj. A sem jo.

In ga zagledal, kako stoji tam za pultom, za katerim navadno stojijo in sprašujejo Peskova, Staričeva, Bergant. Kaj počneš tam, bi kmalu zakričal?! Zakaj stojiš ob Trohi in si videti kot kak njegov osebni stražar? Zavarovalničar naš, le zakaj so ti glavo napolnili z zarotami?!