Komentar Lovra Kastelica: Zeleni biznis

Zadnjič smo pisali o Dalesovi teoriji, ki je povzročila, da največji onesnaževalci finančno podpirajo zeleni prehod. Povedali smo tudi, da je dolgo nihče ni hotel niti povohati.

Za svojo jo je vzel šele judovski odvetnik Fred Krupp, ki je postal leta 1984 vodja majhnega in neprofitnega Sklada za zaščito okolja; danes je to najvplivnejša okoljevarstvena organizacija z letnim proračunom nad 300 milijonov evrov in 1000 zaposlenimi.

Do njegovega prihoda je Sklad za zaščito okolja igral na karto toži barabe, Krupp pa je že kmalu ugotovil, da gre za boj, od katerega nihče nima nič. Tudi zato se je začel zanimati za uporabo ekonomskih pristopov za reševanje okoljskih težav, najbolj optimalnega pa je našel v knjigi Johna H. Dalesa.

Potem je leta 1986 objavil kolumno v The Wall Street Journal: »Ameriška javnost ne želi konflikta med izboljšanjem našega gospodarstva in ohranjanjem našega zdravja ter naravnih virov. Vse kaže, da imamo lahko oboje.« Bile so to besede, ki so zaznamovale prihodnost. Za svoje so jih vzeli tako Busheva administracija kot pozneje Clintonova, razumeli so jih poslovneži, okoljevarstveniki (Al Gore), razumel jih je domala ves svet. Jasno, vsi bi radi lepo naravo in čist zrak, vsi pa bi radi živeli tudi brez pretiranih omejitev; in če želimo zmanjšati emisije, bodo v naša življenja zarezale omejitve, tega pa v resnici nočemo.

Kruppu pa je uspelo združiti nemogoče, v zeleno gibanje je vpeljal biznis. Zaradi Kruppa so ne nazadnje sprejeli kjotski protokol, mednarodni sporazum, ki ga je podpisalo 192 držav sveta, tudi Slovenija, in ki poskuša zmanjšati emisije CO2. Zmanjšati jih želi s pomočjo emisijskih kuponov, dovolilnic, ki onesnaževalcem omogočajo, da še naprej onesnažujejo. Če le imajo sredstva za takšne kupone – Maks Tajnikar jih ima za največjo potegavščino, kar jih je –, lahko mirno onesnažujejo dalje. Če pa sredstev nimajo oziroma jim jih ne dajo, se lahko tudi takšni velikani, kot je Teš 6, na lepem ustavijo in pahnejo v eksistenčno stisko številne družine.

Pod besedo kupon si predstavljamo vsaj nekakšen listič, v tem primeru pa gre za čisto špekulativno in nevidno sredstvo, ki na račun škodljivih emisij še poglablja družbene razlike.

Kruppova želja, da bi rešil Zemljo, se je porodila že v njegovem otroštvu. Danes je jasno, da njegov pragmatični pristop našega planeta ne bo rešil. Le nekaterim bo pomagal obogateti, drugim pa odnesti celo kožo.