Komentar Lovra Kastelica: Živalska farma

Korita, iz katerih se hranimo, so vse prevečkrat premajhna. V njih je pogosto tudi zelo malo hrane. S to mizerijo pa se želijo nasititi tudi takšni, ki hočejo ustvarjati prave filme, umetniške in celovečerne, ne pa nekih lahkotnih žajfnic, ob katerih se ljudje samo režijo. Celovečerec mora biti namreč resna stvar, lahko je nerazumljiv, tudi negledljiv, predvsem pa mora biti nagrajen s takšno količino državnih sredstev, da nam potem še kaj ostane.

V najboljših časih se je v tem koritu – bilo je še pod ministrovanjem Majde Širca – nabralo za 10 milijonov evrov. Petnajst let pozneje je te hrane pol manj: za težkokategorne filme je namenjenih le še 3,5 milijona evrov. In če je cena enega filma približno pol milijona, potem država primakne za pet do sedem projektov. Ker pa šteje organizacija, ki uveljavlja pravice filmarjev, 900 članov, si lahko le mislimo, kaj se zgodi, ko vrže ministrstvo to hrano (beri: državna sredstva) v korito in pritečejo kot na kakšni živalski farmi lačni in podhranjeni prašiči, kot jih je poimenoval naš sogovornik iz filmske industrije »in ki bi od silne lakote ubijali, samo da bi dobili projekt«.

Znano je, da sta pri kabelski retransmisiji bistveni le dve stvari – število del ter gledanost v optimalnem času dneva. Od tu pride tudi glavnina nadomestil. »Pri nas pa imamo razdelilnik, ki je povsem nelogičen: filmarji, ki delajo filme v povprečju le na vsakih pet let, poberejo kljub majhni gledanosti in produkciji levji delež pogače. Najbolj krivičen pa je do tistih, ki delajo nadaljevanke!«

Da umetniški težkokategorniki kotirajo točkovno najvišje, sogovornika prav nič ne moti, moti pa ga dejstvo, »da so prav oni postavili merila tudi za preostalo profesionalno produkcijo«. Zato se že dolgo zavzema, da dobijo nadaljevanke, »ki z omogočanjem kontinuiranega dela rešujejo filmsko industrijo«, tisto mesto, ki jim (v razdelilniku) tudi pripada: vsaj polovico točk umetniškega filma in ne 60-krat manj. »Saj prinašajo zaradi svoje visoke gledanosti izjemne koristi lastnikom kabelske retransmisije, pa tudi producentom. Ti vlagajo denar potem nazaj v nadaljnjo in še boljšo produkcijo in krog je na tak način sklenjen.«

Pa bi bile v tem primeru res vse filmske živali site?

Naslednje leto bo filmska umetnost praznovala 130 let. To praznovanje pa bi odpadlo, če ne bi prav reklamni spoti in nadaljevanke rešili in ohranili pri življenju naših filmarjev.