Komentar Lovra Katelica: Učni načrt
»Že leta 1939 so nam zažgali celotno štalo in živino. Dvanajst komadov živine je šlo v tisti julijski noči. Star sem bil štiri leta.« Zublji so marljivi kmečki družini z obrobja Ljubljane tedaj odnesli vse. Pa se druga svetovna vojna in priložnost, da so te imeli za izdajalca, še začela ni.
Pustimo zgodovino zgodovinarjem in ne pogrevajmo za nazaj!
Tisti, ki smo se izšolali v samostojni Sloveniji, le s težavo razumemo takšne zgodovinske preobrate. Tudi zato, ker je učni načrt tako nastavljen, da bi o naši polpretekli zgodovini izvedeli čim manj in ne čim več. Že moja izkušnja je bila takšna, da so nas o novejši in sodobni zgodovini Slovenije seznanili šele v zadnjem obdobju šolskega leta, ko je junijsko sonce že tako pripekalo, da je bilo od najstnika nemogoče pričakovati dovolj koncentracije in motivacije za sicer tako zapleteni kdo je koga, a tudi z naskokom najpomembnejši proces v naši zgodovini.
Večina učencev se s to tematiko še danes spozna šele v 9. razredu. Če na Hrvaškem nastajanju njihove države namenijo vsebinski sklop pri predmetu zgodovina, je pri nas namenjena samo sedmina vsebinskega sklopa Slovenci v 20. in 21. stoletju, kar pomeni eno osnovnošolsko uro, morda največ dve, pa še to čisto na koncu šolskega leta, ko se tudi učiteljem ne da več. Da je vse skupaj še huje, se nekateri učitelji zaradi osebnih razlogov namenoma izogibajo obravnavi druge svetovne vojne in osamosvojitvene, »to obdobje nekateri celo napačno obravnavajo, NOB pa namenijo vsega pet ur v devetih letih osnovne šole«, je zadnjič opozoril tudi poslanec Martin Premk.
Zanimivo, da sta se na lepem poenotili skupini, ki sta čisto premalokrat složni. Tako Zveza združenj borcev za vrednote NOB kot Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve ugotavljata, da je med našimi mladimi poznavanje zgodovine iz tega obdobja naravnost porazno. Nekateri so prepričani, da gre za načrtno dogajanje, ki poskuša mlade preobraziti v indoktrinirana in apatična bitja, v takšna, ki se bodo, ko bo šlo za razkrinkavanje naših zapletenih odnosov, raje odzivali z že znano nezainteresiranostjo: »Pustimo zgodovino zgodovinarjem in ne pogrevajmo za nazaj!«
Podobno se je odzval tudi požigalec, ki je leta 1939 požgal hlev in vso živino. »Ne pogrevaj, da ne bo že spet gorelo!« je namreč leta pozneje zagrozil tistemu, ki je bil v času tragedije star komaj štiri leta.
Več kot 80 let pozneje si ta še vedno ne upa na glas izreči imena požigalca. Če ne bi bil naš učni načrt usmerjen v prikrivanje dejstev, bi gotovo spregovoril.
