Komentar Lovro Kastelic: Pomeščanjenci

Od kmetov smo izvedeli, da je živalska policija na terenu že dlje prisotna in da je bilo po sprejetju novele zakona o zaščiti živali samo še vprašanje časa, kdaj bodo živalski policisti našli svojo prvo odmevnejšo žrtev. Našli so jo v živinorejcu Možganu.

Sicer pa izhajajo zametki te obveščevalno-inšpekcijske strukture še iz časov, ki nikakor niso trpeli gospodarsko samostojnega kmeta; bili so to časi, ko so ga skušali na vsak način socializirati, kot se je reklo siljenju kmeta v obdelovalne zadruge ter proletarizacijo. Takrat je bil postavljen pred izbiro: ali zadruga ali pa najstrožje sankcije (kmet je bil višje obdavčen, zavarovan ni mogel biti, kredita ni dobil).

Eksperiment se je končal s popolnim nazadovanjem slovenskega kmetijstva. Saj so posestva, ki so bila prej sposobna proizvajati tržne viške, z agrarno reformo dobila neke nove gospodarje, ti pa te zemlje niso znali več obdelovati tako, da bi še dajala presežke.

Inženirji človeških duš so bili vseeno zadovoljni: še kako dobro so vedeli, da je (bil) obstoj slovenskega naroda vselej odvisen prav od samostojnega kmeta. Tudi zato so ga raje stlačili v zadruge oziroma stolpnice ter ga na ta način uničili.

Česar pa slovenski kmet še do danes ni pozabil: zavedanje, da je bilo kmečkega prebivalstva tik pred drugo svetovno vojno še 60 odstotkov, da je do leta 1971 njihovo število padlo na 20, danes pa jih ni niti za 5 odstotkov, je premočno.

Nekdo je rekel: »V naši vasi je bilo pred vojno 80 odstotkov ubogih kmetov in 20 odstotkov tistih, ki so bolje živeli. Dvajset let po vojni se je stvarnost povsem spremenila: trpelo je le še tistih 20 odstotkov, ki so prej bolje živeli.« Pa tudi, da jim je uspelo kmetstvo spolarizirati na kulake in agrarne interesente; na tiste z zemljo in na tiste brez nje; na tiste, ki so znali delati presežke, in na te, ki so se v senci uspešnejših počutili vselej tako potlačeno. Mnogi med njimi so se začeli zato že kmalu zaposlovati v neagrarnih poklicih, se preselili v blokovska naselja, kjer pa seveda niso smeli več pasti krav. Krave, svinje in kokoši so morali zamenjati s kanarčki, činčilami, kužki in mucki.

Nekoč kmečko prebivalstvo je postalo pomeščanjeno, a nikoli zares meščansko. In kadar po toliko letih zaide spet na podeželje, prihrumijo na plan spomini na kmečko preteklost njihovih (starih) staršev. Tedaj postane realnost čisto preveč bukolična: kravice tekajo le še za metuljčki, tam ni nobenega blata in umazanije, kaj šele klavnic.