Kolumna Marije M. Kotnik: Kameleoni
Kar je res, je res: slovenski bogataši se največkrat ne opredeljujejo, kaj menijo o tem, o onem. Še najmanj o vladajoči eliti, pa naj bo črna, rdeča ali zelena.
Okej, če politikom njihovo delo skoraj redno povečuje trebušne zaloge, pa za te lahko zapišem, da jim povečuje denarne zaloge.
»Bogataši, politiki in Cerkev. To so zaščitene skupine, ki si zaslužijo pasti s piedestala in se soočiti s svojimi dejanji. Rad bi jih videl nezaščitene, brez oklepa moči, ki so si jo prigrebli,« je v enem od pogovorov dejal Gabriel Byrne, ki je v seriji Vojna svetov igral glavno vlogo.
Bo kar držalo, da gre za svojevrstno vojno svetov tudi v resničnem življenju. Na eni strani ljudje, narod, plebs, ki živi in nemalokrat celo životari od 1. do zadnjega v mesecu, na drugi pa omenjene zaščitene skupine, ki skrbi za življenje in preživetje nimajo. In posledično je logično, da imajo na obrazu nenehno izrisan nasmeh, četudi plastičen.
Da ne bo pomote, slovenski bogataši so – kot radi poročajo mediji – zelo radodarni. Odkup umetnine tu, odkup tam, donacija temu, nekaj denarja onemu. Ni mi jasno le, zakaj sem po državi videla toliko plakatov, ki so plebs vabili, da temu ali onemu združenju nameni svoj del dohodnine. Ali jim kak bogataš ni podaril dovolj?
Verjamem in vem, da številni direktorji bogatih slovenskih podjetij zelo dobro, nemalokrat zelo vzorno pomagajo lokalni skupnosti, gasilskim društvom … in še komu. Kar je lepo in prav!
Mi pa nekako ne gre v razmislek, zakaj se nikakor ne želijo opredeljevati za ali proti kakšni neumni potezi aktualne (pa naj bo črna, rdeča ali zelena) oblasti. Raje bodo obmolknili, sklonili glavce in zamrmrali: za domovino in kapital naprej! Pragmatičnost v takih primerih ne igra prav nobene vloge. Nemalokrat se mi zdi, da gre namesto za pragmatičnost pravzaprav za kameleonstvo. Za kameleone (znanstveno ime Chamaeleonidae) pa vemo, da so družina plazilcev, razširjena po Afriki, Južni Evropi in Južni Aziji, v katero uvrščamo približno 200 danes živečih vrst. Predstavniki so močno specializirani in prepoznavni že na prvi pogled, me še poduči dr. Google.
No, in nekaj podvrsti imamo tudi pri nas. Ko bo oblast črna, bodo v ustreznem podjetju nakupili zaloge te barve, ko se bo oblast zamenjala, pa bodo že imeli rezervirane platoje druge barve. In življenje bo teklo naprej. Ljudje, plebs jih bodo občudovali, saj bodo donirali 276,32 evra za lokalno gasilsko društvo, o tem, da bi se opredelili, kaj je prav, kaj narobe, pri kakšnem čudnem početju oblasti, pa bodo povsem obmolknili.
Seveda pa ob vsem tem ne gre zanemariti še enega vidika. Plače! Namreč: plače predsednika države, premierja in ministrov so v primerjavi s plačami vrhunskih menedžerjev v zasebnem sektorju in direktorjev v državnih firmah nizke. V menedžerskih vrstah so že zdavnaj ocenili, da je tudi to – poleg nizkega ugleda politike – razlog, da se sposobni voditelji ne odločajo za politično kariero. Četudi hkrati nemalokrat priznavajo, da so politiki, ki so politiki zaradi denarja, nevarni.
Naši vrhunski direktorji, ki so sposobni videti, razumeti, odločati …, pa molčijo. »Nikoli ne veš, kdaj in zakaj ti molk pride prav,« mi je ob neki priložnosti dejala kolegica.
In tako se mi vse bolj zdi, da je moja država res vse bolj podobna banana republiki, ki izvaža le še lesene hlode.
In če politiki aktivno delujejo v smeri povečevanja trebušnih zalog, preračunljivi molk nekaterih povečuje zaloge kameleonskih barv.
