Komentar Marije M. Kotnik: Ponos

Poznam nekoga, ki je domoljub. Ponosen! Vendar z napako; domoljub je le, ko je v javnosti, ko so okoli njega ljudje, ki se jim mora dokazovati. Ko je sam, za svojimi štiri zidovi, mu gre domoljubje na bruh, najraje pa si predvaja hrvaške dalmatinske pesmi in za preostanek še nekaj srbskih. Mah, kar naj si jih, težava se pojavi le, ker mu gre tudi slovenska hojladri glasba na bruh.
Ko sem gledala ekskluzivna poročanja o tem, kako je ekskluzivni odpravnik poslov, vojak v diplomatski preobleki, sredi Kijeva moral sneti slovensko zastavo, ker naj bi bila preveč podobna ruski, sem se zgrozila. Poteptano domoljubje, sem si dejala in se spomnila, kako je ves državni zbor, parlament, potrdil našo zastavo kot – SLOVENSKI SIMBOL!

Smo v času, ko mi vsak dan v nakup ponujajo domoljubje. Tudi tako, da je ministrstvo za zunanje zadeve predlagalo vladi oziroma poslalo pobudo za odpoved sporazuma med slovensko in rusko vlado o ustanovitvi in delovanju znanstveno-kulturnih centrov. Vodja Ruskega centra znanosti in kulture Nikolaj Gusev bo moral zapustiti Slovenijo.

In sem se spomnila, kako je prav te dni v Zagrebu tamkajšnja država odpeljala ukrajinske otroke, prebežnike, v tamkajšnje Hrvaško narodno gledališče na ogled predstave Labodje jezero. Kdo je že to napisal? Rus! Čajkovski! In nihče iz tega ni delal drame.

Ko je Ivan Cankar pisal o delavstvu, je zapisal, da so delavstvu vzeli ponos. »Drugod so mu izrabljali roke in glavo, pri nas pa so mu povrhu tega vzeli še ponos, odrekli mu dušo in odrezali jezik. Za tujega kapitalista in uradnika je bil slovenski delavec žival, ki mora molčati, zato ker ne zna govoriti 'po človeško',«* je zapisal.

Ko pogledam na tuje, k nekdanjim južnim bratom, vidim, kako ponosno uporabljajo svoj jezik tudi v pogovorih z najbližjimi sosedi. Samo mi, »ponosni« Slovenci, bomo na slovenski jezik pozabili, ga spremenili v angleščino, francoščino, nemščino, srbščino … in ponos razprodali zaradi svoje oholosti.

Ljudstvo ima absolutno pravico do svojega ponosa. Ta ponos je bil, recimo, v času najboljše smučarije in nogometa s Srečkom Katancem na čelu, politika pa v glavnem dela škodo in slovenski ponos razprodaja. Zdaj je mahanje s slovenskimi zastavami komercialni šov!

Kako prav je imel, danes spet tako aktualni, Cankar, ko je zapisal, da so delavstvu vzeli »še ponos, odrekli mu dušo in odrezali jezik!« Glede na vse, kar se dogaja v Sloveniji, je trenutna avtoritarna oblast že zdavnaj državljanom – objektivno mislečim – odrezala jezik in ga številnim sledilcem, ki so prodali svoj ponos, zamenjala z avtomatskim, narejenim v političnih laboratorijih ene in edine stranke.

Res smo na dnu, se zdi, ko lahko na vsakem koraku, od lokalne skupnosti do najvišje, tam do laboratorijev političnega prepričevanja, začutimo, kako državljanom kradejo ponos, svojega pa, poleg naravnih danosti, razprodajajo. In potem mi taisti prodajajo zgodbe o taistem ponosu, o slovenski zastavi, slovenski himni, slovenskem morju, planinah …
Kako prekleto je imel prav specialist za šentflorjansko dolino Ivan Cankar: »Če je bil delavec suženj, je bil v naših slovenskih krajih dvakrat suženj! Drugod so mu izrabljali roke in glavo, pri nas pa so mu povrhu tega vzeli še ponos, odrekli mu dušo in odrezali jezik!«

Kako prekleto to velja tudi še danes!

*Slovenska kultura, vojna in delavstvo