NA KOŽO
Komentar Marka Uršiča: Cerkev in žogobrc
Najpomembnejša postranska stvar na svetu se ne bi smela izroditi v športno nadkasto.
Odpri galerijo
Dnevni in časovni urniki tekem »elitne« slovenske nogometne lige nam že pošteno kravžljajo živce. Vse je videti tako, televizijska pokritost pač, kot da se žogo brca, kakor komu paše, vse je razvlečeno čez vikend. Če pa je ligaški krog sredi tedna, pa se v prestolnici dogodi, da je tekma na stadionu v Spodnji Šiški zaradi premalo umetne svetlobe kar v sredo na delovno popoldne. Še celo v bundesligi večino tekem odigrajo v sobotnem terminu ob 15.30.
Že res, da je nogomet v deželi na sončni strani Alp športni sončni žarek upanja za nekatera okolja, ki so družbeno in gospodarsko posebna, denimo Murska Sobota, seveda tudi Maribor, največja pomanjkljivost elitnega ligaškega klubskega bazena pa je zaradi fanatičnosti in bližine italijanske meje prisotnost le enega primorskega kluba v prvi ligi. Finančna resnica slovenskih klubov je pač takšna, kot je, a le zaradi dejstva, da je žogobrc najpomembnejša postranska stvar na svetu, se to ne bi smelo izroditi v napuhano športno nadkasto.
No, mimo odbojkarske evforije ponovno ne moremo. Namreč, slovenski reprezentančni odbojkarji večinoma igrajo v zelo močnih starocelinskih ligah in klubih, Italija in Poljska sta seveda top deželi za ta šport, pri pregledu klubov izbrancev nogometnega selektorja Matjaža Keka, kako prikladno, saj je v odbojkarskih vodah Kök, pa zaradi velike konkurence tuje delovne sile v nogometu še na prste ene roke ne moremo našteti članov izbrane vrste v elitnih evropskih klubih. Le še to manjka, da bi tudi v Sloveniji celotno družabno dogajanje bilo zredčeno le na nedeljsko mašo v cerkvi in na žogobrc.
To je lahko primer v Latinski Ameriki, kjer so avtoritativni diktatorski režimi zatrli vsako posamično izražanje ter sta nogomet in krščanstvo pravzaprav obe religiji za umirjanje mas pred grešnimi mislimi revolucionarnih družbenih zasukov.
Najpomembnejša postranska stvar na svetu se ne bi smela izroditi v športno nadkasto.
Že res, da je nogomet v deželi na sončni strani Alp športni sončni žarek upanja za nekatera okolja, ki so družbeno in gospodarsko posebna, denimo Murska Sobota, seveda tudi Maribor, največja pomanjkljivost elitnega ligaškega klubskega bazena pa je zaradi fanatičnosti in bližine italijanske meje prisotnost le enega primorskega kluba v prvi ligi. Finančna resnica slovenskih klubov je pač takšna, kot je, a le zaradi dejstva, da je žogobrc najpomembnejša postranska stvar na svetu, se to ne bi smelo izroditi v napuhano športno nadkasto.
No, mimo odbojkarske evforije ponovno ne moremo. Namreč, slovenski reprezentančni odbojkarji večinoma igrajo v zelo močnih starocelinskih ligah in klubih, Italija in Poljska sta seveda top deželi za ta šport, pri pregledu klubov izbrancev nogometnega selektorja Matjaža Keka, kako prikladno, saj je v odbojkarskih vodah Kök, pa zaradi velike konkurence tuje delovne sile v nogometu še na prste ene roke ne moremo našteti članov izbrane vrste v elitnih evropskih klubih. Le še to manjka, da bi tudi v Sloveniji celotno družabno dogajanje bilo zredčeno le na nedeljsko mašo v cerkvi in na žogobrc.
To je lahko primer v Latinski Ameriki, kjer so avtoritativni diktatorski režimi zatrli vsako posamično izražanje ter sta nogomet in krščanstvo pravzaprav obe religiji za umirjanje mas pred grešnimi mislimi revolucionarnih družbenih zasukov.
Predstavitvene informacije
22:45
Trgovska logika