Komentar Marka Uršiča: Kolumbijska tragika

Ob športnih uspehih se vse, seveda na nacionalni ravni, idealizira, zmage so pobeg od življenjske stvarnosti. Dinamika neke države in ljudstva je skupek več družbenih prvin, tudi v Sloveniji je šport propagandno vpet v dinamično dogajanje, čeprav analitične silnice govorijo bolj v prid temu, da je vse sad velike nadarjenosti, ne pa na vseh ravneh z denarjem podprtega postavljenega sistema delovanja. Južna ali malce širše Latinska Amerika je resnično tragična zgodba.


Od časov španskih in portugalskih osvajalcev, propada avtohtonih staroselskih civilizacij do vojaških hunt ter odkritega in prikritega delovanja velesile s severa. Drugi pol zatirajočega oblastništva so številna revolucionarna gibanja, tako politično kot za zasuk izkoriščanja z naravo, surovinami in agrikulturno izjemno bogatega ozemlja. Zasuk, namembnika ali preprosto končanje prakse? Namreč vemo, kako so izkoriščevalci v obliki multinacionalk že skrčili amazonski pragozd, tudi v Kolumbiji. Sicer gre tam tudi za prakso krčenja na račun ustvarjanja cest za hitrejši dostop do »oplemenitenih« ilegalnih dejavnosti. Kolumbija ni kalup, ko bi govorili le o veri, nogometu in Pablu Escobarju.

Celo zadnji skrajni dogodek, ko naj bi kolumbijski plačanci ubili predsednika Haitija, sorodniki ubitih in priprtih nekdanjih pripadnikov kolumbijske vojske govorijo o tem, da so bili najeti za predsednikovo varovanje oziroma bi ga morali le aretirati (?!), podčrtuje tragiko Južne Amerike. Kolumbijci so zelo profesionalen in vešč vojaški kader, saj imajo 60 let izkušenj s terena.

Povezava s športom pri vsem je, da tako kot na euru ne zmagujejo v puhlem pomenu le azzurri, trije levi ali furia. Zmaguje v širšem pomenu, kar vsi v žaru kot le športnega boja zanemarjajo politični sistem, najbolj odkrita primera sta Benito Mussolini in Francisco Franco z zmagovitima italijansko in špansko reprezentanco. Napišimo takole: za taktične frike je res pomembno, če azzurri igrajo v postavitvi 4-3-3, a življenje je nekaj, kar ni le na papirju. Azzurri ali Kolumbijci, seveda nogometno, so močno politično orožje.