Komentar Maše Močnik: Past

Zgodilo se mi je to, o čemer sem bila vedno prepričana, da se mi nikoli ne bo. Prisiljena sem se iti zabavat v nakupovalno središče. Menila sem, da mene lovke potrošništva ne morejo ujeti v svojo past, svoj prosti čas najraje preživljam v miru in naravi. V nakupovalna središča sploh ne hodim, najpogosteje obiskujem trgovinico čez cesto, kdaj po potrebi zavijem še v kako specializirano, na primer tako s športno opremo. Raje obiščem tisto v centru Ljubljane ob Ljubljanici, in ne njene poslovalnice v enem od šoping centrov.

Ravno ta pa je bila posredno kriva, da so svetišča sodobnega sveta, kot lahko imenujemo velika nakupovalna središča, stičišča srečavanj sodobnega človeka in njegove romarske meke, s svojo premišljeno psihološko strategijo dobila v svoje klešče slednjič še mene. Znotraj nakupovalnega središča je namreč ena od trgovin s športno opremo ob svoji poslovalnici odprla novo plezalno dvorano. Promocijska cena za prvi obisk je bila izjemno privlačnega 1,99 evra. Za vstopnico za podobne telovadnice s plezalnimi stenami, ki jih sicer čedalje več vznika po mestih, je treba namreč odšteti vse tja do 15 evrov. Strošek za družinski dan v kateri od njih tako nikakor ni majhen. Cena cent manj kot dva evra po glavi se mi je tako zdela priložnost, ki je ne smemo zamuditi, in tako sem neko pomladno soboto, za katero je bil napovedan dež, celo svojo četico gnala tja. Gremo plezat! Toda do tja nikoli nismo prišli!

Hčerkica, ki sicer že tudi malo pleza, je namreč malo pred vhodom v telovadnico zagledala: »Ču-ču vlak!« Past v podobi malega električnega pisanega vlakca, ki s svetlikajočimi se lučkami na prikupni lokomotivi in vagončkih v krogu sopiha po tirih, nas je prikovala na tisto mesto sredi bleščečih se založb. Ču-ču vlak je gladko povozil vse druge vrste bolj zdrave zabave, take na svežem zraku, recimo. Ču-ču vlak je zmagal.

Prijazno piskajoč okoli plastičnega Indijanca (ki pri moji veri ne more biti ravno politično korekten okrasek) je idejo o tem, kaj naj bi bila zabava, spremenil v enosmerno vozovnico. Mala zdaj niti slišati več noče, da bi se recimo odpravili na kak hrib: ču-ču vlak, venomer vrteč se v svojem večnem krogu okoli nepremičnega pripadnika ponosnega plemena, je zdaj najbolj zaželeni cilj. In se bomo spet znašli v množici družin, ki se zgrinjajo v nakupovalno središče.